Category Archives: Filozoforance

Razmišljanja … osebne izkušnje … spomini

Keep us updated/Nazaj v sedlu


Mesec maj se preveša v konec, prihaja rožnik po staroslovensko ali bolje mednarodno rečeno junij. Pomlad je že v polnem zagonu, že relativno zgodaj se je otoplilo, sonce pridobilo moč žarenja in kmalu je vse v cvetju bilo. Vsaj zaenkrat ne kaže, da bo kot lansko leto, ko je bilo tudi avgusta komaj toplo in precej mokrotno. Accuweather napoveduje vroče in sušno poletje. Bomo videli. Vremena se zaenkrat ne da napovedovati za res dolgo obdobje, ker igra tu preveč spremenljivk in ni predvidljivo venomer. Smo ponekod res zaključilo kurilno sezono, vendar so noči in jutra še hladna. Tisti, ki imamo to smolo, da smo alergični na cvetni prah, mečkamo v rokah papirnate robčke, uporabljamo medikamente, če je res hudo, in upamo, da bo sezona cvetenja alergenih rastlin čimprej mimo. Žal ne do začetka jeseni.

Ko človek spremlja novice, najsi se dogaja doma ali v tujini, se lahko vedno zamisli. V Bosni imajo velik problem z vahabisti, katere “žica” IS (kratico namenoma uporabljam, polnega imena nima smisla pisati, vsi vemo, za kakšno tvorbo gre) z namenom, da bi se od tam širili po Evropi in seveda terorizirali nemuslimansko prebivalstvo, kar po poročanju RTVSlo to postaja zelo zaskrbljiv in nam blizu incident. Resda smo mi v Evropski uniji, vendar se moramo ozreti tudi k njenim mejam in kaj se dogaja izven našega skupnega prostora. Bosna je bila od nekdaj problematično območje, sedaj obstaja kot sicer umetna tvorba, saj je v resnici razkosana med tri narode in meje niso zarisane ne nujno ravno pravično. Balkan je v učbenikih zgodovine označen kot “sod smodnika” in res se vedno kaj tam dogaja. Mineva 20 let od bratomorne balkanske vojne. Obenem tudi mineva 70 let, da se je končala druga svetovna vojna. Da bi se pojavila nova v taki razsežnosti, se najbrž ni za bati, kajti statistike kažejo, da so te vojne centralizirane na manjša območja med državami in ni več rožljanja z jedrskim orožjem kot je bilo med hladno vojno med Rusijo in ZDA. Enostavno vojne takega kalibra niso več smotrne z ekonomičnega vidika niti se nobena večja skupina držav ne upa zaplesti v večjo vojno, saj, kot nas zgodovina uči, bolj krvave in uničevalne bitke ne prinesejo bistvene koristi in nismo več v obdobju imperializma, ko so večje in močnejše države osvajale “neznana” območja in jih označile za svoje kolonije. Skoraj večina teh podrejenih dežel se je že odcepila in osamosvojila. Tudi angleški Commonwealth ni več tako močen kot je bil še pred 100, 200 leti. Tudi monarhije v Evropi niso več tako vpete v vodenje svojih dežel, kajti vse bolj je ločena meja med politiko in vladarjem. Danes so morda magnet za privabljenje turistov in ostajajo lep spomin na že minulo obdobje srednjega veka, ko je bil uveden tlačanski sistem, obenem pa so prebivalci ponosni na monarhijo in tudi z nostalgijo spremljajo, kako se svet spreminja. Predvsem je to občutno v Veliki Britaniji, kjer vlada kmalu že 90-letna kraljica Elizabeta II.. Anglija zna dobro tržiti priljubljenost angleške kraljeve družine, čeprav so nekateri morda mnenja, da so monarhisti zgolj nostalgiki in da so vladarji nekakšne pijavke na račun davkoplačevalcev, je to zgolj opomin res dolgega obdobja vladarskih družin. Če pogledamo nam blizu res veliko državo, Rusijo, vemo, da ima tam oblast Putin in katerega so že s karakteristikami primerjali s Hitlerjem ne čisto povsem neupravičeno ali paranoično. Bi se lahko reklo, da gre za nekako poimenovan “putinizem”, mešanico avtoritativnega diktatorstva s samopromocijo, ki obenem prinaša za zdaj zlom gospodarstva in denarne valute. Hitler vs Putin

Hkrati pa je pri nam, v Sloveniji, v medijih moč spremljati, kako danes stavkajo zdravniki. Da, tisti, ki jih navadna raja pogosto imenuje za “bogove v belem”. Da si drznejo zahtevati višje plače, ko pa je na lestvici najbolje plačanih 49 zdravnikov in še predsednik ni bolje plačan, obenem pa ob minimalni plači ljudje stradajo, ob povprečni pa komaj zvozijo skozi mesec, si kdo pomisli. Vendar pa pri nas vlada velika kadrovska podhranjenost glede na število prebivalstev in vsi se ne zavedajo, da je študij medicine izjemno naporen, dolgotrajen in traja celo življenje. Kot navaja Zurnal24, veliko mladih medicincev želi, ne samo želi ampak tudi mora oditi v tujino s trebuhom za kruhom, saj so pri nas katastrofalne razmere v zdravstvu. Da je zdravstvena blagajna bolj kot ne prazna, vemo. Težko je nabaviti novo nujno potrebno opremo, dokončati urgenco ali uvesti klimo v Klinični center … Da šolanje specialista stane 200.000 €, ne preseneča nikogar, ki je bolje seznanjen, kako je na področju medicine. Avstrija, Skandinavija, Švica vabijo … Obenem se pa ne sme pozabiti na “tihi” kader, kar so medicinske sestre, reševalci, medicinski tehniki. Tudi oni delajo nadure, so bolj kot ne slabo plačani za izjemno stresno in odgovorno delo, obenem pa morajo še kdaj prenašati paciente, ki niso ali zadovoljni s čim ali imajo dovolj čakanja. Da, tudi čakalne vrste so velike in kljub napotnicam vsaj v javnem zdravstvu ne prideš hitro na vrsto. Zasebnika si pa ne more čisto vsak privoščiti, kaj šele iti po drugo mnenje ali na zdravljenje v tujino. Obenem pa nas že nekaj mesecev mediji obveščajo o primeru Radan in dogajanju na nevrološki kliniki. To tudi vzbuja do zdaj še nedorečeno vprašanje evtanazije, ki je, če se ne motim, uradno dovoljena samo na Nizozemskem, pa še tam je stvar bioetike, komu je dano v roke nekomu olajšati smrt ali odvzeti življenje na željo pacienta. Po drugi strani pa beremo, da bodo pri nas zaprli edino Hospic hišo, okoli katere še niso povsem pojasnjene okoliščine. Skratka, zmeda.

Ples dobrega in zla


wolf_wallpaper_fire_and_ice_the_wolf_pack_wallpaper-normal

Stara legenda Cherokee indijancev uči, da se v vsaki človeški duši neprestano bojujeta dva volkova.

Prvi je hudoben. On uteleša jezo, zavidanje, pohlep, nasilje, samopomilovanje, krivdo, občutek manjvrednosti, laži, občutek večvrednosti, ponos in sebičnost.

Drugi je dober. On uteleša radost, mir, ljubezen, harmonijo, upanje, predanost, prijaznost, dobronamernost, empatijo, velikodušnost, pravičnost, sočutje in vero.

Ko je dedek svojemu vnuku povedal to zgodbo, je otrok postal zelo zamišljen in ga vprašal:

– In kateri zmaga?

Stari indijanec je odgovoril z nasmehom:

– Tisti, katerega hraniš.

(vir: neznani avtor)

Bo kar držalo, kajne? Ljudje smo si različni, a vendar tako podobni. Po karakterju, po videzu, po notranjosti … Hvala bogu, da obstaja raznolikost! Le kako bi izgledal svet, če bi si bili vsi podobni? Pusto, brezoblično. Kmalu bi se naveličali sami sebe. Če pa bi bili mi, ljudje, ustvarjeni kot bitja brez čustev, brez hrepenenj, brez želja, ki nas definirajo, bi bili tako rekoč roboti. Toda narava nas je ustvarila drugačne. Čeprav se razlikujemo po rasah, smo vsi pripadniki iste vrste. Kot pravi omenjena legenda, se v nas stalno bojujeta dobro in zlo. Tako kot v svetu. Ves čas poteka krog borbe med dobrim in zlim, kar ustvarja harmonijo. Odvisno od religije, kateri pripadaš, je gledanje na to različno. Če pa praviš, da si ateist, si vseeno v nekaj prepričan. Čemu na svetu obstaja trpljenje in zlo? Tega ne vemo zagotovo. Vendar pa vemo, da si marsikaj od tega povzročimo sami. Vojne, lakote, onesnaževanje okolja, vse to človek povzroča. Čemu? Ker je tako v njegovi naravi. V njegovi biti je to, da dela dobro ali slabo. Če dela dobro, dela dobro tudi sebi. In obratno. K sreči obstajajo tudi protiuteži omenjenim dogodkom: mir, obilje, ekologija … če ne bi obstajala dobrota v nas, bi svet zagrnila tema. Ljudje se sami odločamo, kako bomo ravnali in to je odvisno od našega trenutnega razpoloženja, izobrazbe, čuta za empatijo in privzgojenih ter pridobljenih vrednot. Če se odločimo, da bomo delali zlo … je tako v naši naravi? Smo po defaultu zli? Se človek rodi zloben? Mislim, da ne. Ni to prirojeno, ampak se razvije kasneje z odraščanjem otroka. Nekaj ga pokvari, mu izmaliči bistvo. Zlo uniči človeka. Le kaj so Američani povzročili, ko so vrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Veliko ljudi je umrlo, porušene so bile stavbe, okolje je bilo tako kontaminirano, da še zdaj ljudje obolevajo za rakom in Japonska je bila prisiljena priznati premirje. S tem se je končala druga svetovna vojna, ki se je v zgodovino zapisala kot najbolj krvava in nehumana doslej. Atomski bombi sta neprizanesljivo izbrisali v človeku zaupanje v svet, kajti uspelo mu je ustvariti orožje, ki je tako strašno, da je sposobno zabrisati z obličja nešteto ljudi in zraven še trajno poškodovati okolje. S tem ranimo naš planet. Sevanje neprizanesljivo uniči naravo in tudi človeka, ki bi se nahajal na tem območju. Resnično, nuklearno orožje je upravičeno tisto, ki se ga bojimo in se zavedamo, da smo proizvedli nekaj, kar je masovno uničenje. S tem spoznanjem moramo previdno ravnati. Kajti človeštvo je v svoji dolgi zgodovini prišlo do trenutka, ko mu grozi propad. Okolje se spreminja, počasi, a nespremenljivo, zaradi tople grede in onesnaževanja planeta se že čutijo posledice v neurjih, vse bolj toplejših poletjih in sušah, kar smo doživeli tudi letos. Hkrati pa ob jedrskih nesrečah, kot je bila v Fukušimi in še prej v Černobilu, se svetovna javnost zave nevarnosti, ki jo predstavlja jedrsko orožje. Človeku je bila dala moč in jo je izkoristil za to, da se je šel Boga. Ravno tako eksperimentiramo z medicinskimi poskusi v bioetično spornih situacijah, kot je kloniranje človeka, gensko spreminjanje organizmov (koruza, soja itd.) in manipuliranje z zarodnimi celicami. In atomska bomba. Človek je z razvojem znanosti in tehnologije dosegel marsikaj, a obenem ta dosežek prinaša srhljive posledice in veliko odgovornost. Zavedati se moramo, da živimo na samo enem planetu, Zemlji, ki nam omogoča življenje. Če ga bomo resnično do konca uničili, se bomo zapisali propadu. Kot so izginili dinozavri z obličja Zemlje, tako bo tudi človeška rasa izumrla. Če ne bomo postali pametnejši. In če ne bomo bolje ravnali s tem, kar nam je podarjeno, bomo našim zanamcem zapustili temačno prihodnost, polno vprašanj in negotovosti. Če bodo to sploh doživeli. Ravno zato je pomembno, da ohranimo v sebi dobroto in se borimo proti slabemu – ne le zato, ker je tako etično prav, pač pa tudi zato, ker nas to osmišlja – saj bomo le tako ohranili sebe.

Otroci


Če otroci doživljajo grajanje,
se naučijo obsojati.

Če otroci doživljajo sovražnost,
se naučijo nasilnosti.

Če otroci doživljajo strah,
se naučijo biti zaskrbljeni.

Če otroci doživljajo pomilovanje,
se naučijo smiliti sami sebi.

Če otroci doživljajo zasmehovanje,
postanejo zaprti vase.

Če otroci doživljajo ljubosumje,
se naučijo zavisti.

Če otroci doživljajo sramoto,
se naučijo prevzemati krivdo.

Če otroci doživljajo spodbudo,
se naučijo samozavesti.

Če otroci doživljajo strpnost,
se naučijo potrpežljivosti.

Če otroci doživljajo pohvalo,
se naučijo ceniti sebe in druge.

Če otroci doživljajo sprejemanje,
se naučijo ljubiti.

Če otroci doživljajo odobravanje,
se naučijo imeti radi sebe.

Če otroci doživljajo priznanje,
se naučijo zastavljati cilje.

Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi,
se naučijo velikodušnosti.

Če otroci doživljajo iskrenost,
se naučijo resnicoljubnosti.

Če otroci doživljajo poštenost,
se naučijo biti pravični.

Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost,
se naučijo spoštovanja.

Če se otroci počutijo varne,
se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.

Če otroci doživljajo prijateljsvo,
se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.

(Dorothy Law Nolte)

Otroci. Sama jih še nimam, a to še ne pomeni, da nimam pojma o njih. Res je, da sem dojenčka prvič pestovala šele nedavno in nimam kaj dosti izkušenj z majhnimi otroci, a se zavedam, da imamo prej ko slej skoraj vsi določeno predstavo, kako naj bi izgledala vzgoja otrok in kako bi ravnali s svojimi bodočimi otroci, če jih bomo imeli. Marsikdo si reče, da ne bo tako ravnal kot so njegovi starši ali ponavljal njihovih napak. Vendar, ko se otrok rodi, zraven (žal) ne dobimo navodil ali priročnika, ki bi dal karseda najboljše rezultate. Seveda obstaja malo morje raznoraznih priročnikov o vzgoji otrok in novopečeni starši se včasih težko znajdejo med njimi. Čeprav imajo najboljši namen, vseeno kdaj naredijo napako … pravijo: “Če prvi otrok preživi, bo z naslednjim lažje.” Res, s prvim je težko, potem se že privadiš. Sklepam. Otroci so dragocen dar, s katerim moramo previdno ravnati, seveda pa to ne pomeni permisivne vzgoje in jih imeti za male bogove. Vzgoja mora biti uravnotežena, demokratična in predvsem mora imeti jasne meje. Seveda v praksi lahko izgleda drugače. Danes so se časi spremenili. Kar je bilo nekoč sprejemljivo, danes ni več. Psihološko gledano so najnežnejša leta otroštva še kako pomembna za razvoj posameznika v zdravo osebnost in ravno iz otroštva prinesemo marsikater vedenjski vzorec, tudi nezaželen. Vzgoja otrok je kot vožnja na toboganu. Ni lahka in ni enostavna. Zato vsaka čast staršem in vzgojiteljem, ki se spopadajo s to plemenito, a nelahko nalogo.

Sen poletne noči


Torej poletje se je začelo v polnem zamahu. Najprej smo se dobesedno kuhali v pasji vročini. Sedaj nas je nebo (ali mati Narava) blagoslovilo z blagodejnim dežjem, ki je lepo ohladil ozračje in se lažje prenaša kaprice četrtega letnega časa, ki se imenuje poletje. Jaz spadam med tiste, ki vročine ne prenašajo najbolje in ki imajo raje zimo in sneg. Seveda je poleti lepo, ko se namakaš v morju (letos to žal ne pride v poštev), se sončiš (kar ni prav zdravo, saj porjavelost še ne pomeni zdravja, ampak obrambo kože proti ultravijoličnim žarkom, ki lahko povzročijo kožnega raka), uživaš v športnih aktivnostih zunaj (tek, kolesarjenje, hoja, hribolazenje, alpinizem), ali se preprosto hladiš doma in v klimatiziranih prostorih (čeprav klima načeloma ni ugodna za zdravje, sploh na busih LPPja šoferji še preradi navijejo močno klimo, da imaš, ko vstopiš v avtobus, občutek, kot da so te zaprli v hladilnico ali transportirali na Antartiko, brr). Ko opazuješ kresničke v topli poletni noči in čudovite zvedze, ki migotajo na nočnem nebu, se zaveš, da je poletje res tu. Sladoled se prileže. Poletje …

Pomlad. Ali kar poletje?


Že se je začel mesec maj. Mesec ljubezni. Marijin mesec, ko potekajo šmarnice. Narava že cveti in buhti. Vreme je včasih lepo in sončno, ali pa tudi deževno in hladno. Trenutno je poletno vroče, tako, da namesto sedenja za študijskimi knjigami si raje želiš morja ali vsaj bazena. Sladoled pogrešam. In obenem me muči seneni nahod, alergija na cvetni prah, kar ni prav nič prijetno. Kihanje, teče ti iz nosu, oči te srbijo, ma da ne bi naštevala. Ta nadlega matra še marsikoga. Vonj po pokošeni travi. Jagode s smetano. Sladoled, najboljšega imajo v Cacau pri Tromostovju. K vzpenjači se zgrinja gruča turistov, ovešenih s fotoaparati in zemljevidi. Koncert Angela Kellyja za mano. Prijetno je bilo, nastopal je s svojo družinico, na koncu smo dobili podpise in se slikali z njim. Lepo. Še malo, pa bo konec predavanj in se začenja izpitno obdobje. Ja, guljenje za knjigami, medtem ko narava zunaj vabi na sonček in poležavanju na travi. Bo že.

doktor-zivago