Keep us updated/Nazaj v sedlu


Mesec maj se preveša v konec, prihaja rožnik po staroslovensko ali bolje mednarodno rečeno junij. Pomlad je že v polnem zagonu, že relativno zgodaj se je otoplilo, sonce pridobilo moč žarenja in kmalu je vse v cvetju bilo. Vsaj zaenkrat ne kaže, da bo kot lansko leto, ko je bilo tudi avgusta komaj toplo in precej mokrotno. Accuweather napoveduje vroče in sušno poletje. Bomo videli. Vremena se zaenkrat ne da napovedovati za res dolgo obdobje, ker igra tu preveč spremenljivk in ni predvidljivo venomer. Smo ponekod res zaključilo kurilno sezono, vendar so noči in jutra še hladna. Tisti, ki imamo to smolo, da smo alergični na cvetni prah, mečkamo v rokah papirnate robčke, uporabljamo medikamente, če je res hudo, in upamo, da bo sezona cvetenja alergenih rastlin čimprej mimo. Žal ne do začetka jeseni.

Ko človek spremlja novice, najsi se dogaja doma ali v tujini, se lahko vedno zamisli. V Bosni imajo velik problem z vahabisti, katere “žica” IS (kratico namenoma uporabljam, polnega imena nima smisla pisati, vsi vemo, za kakšno tvorbo gre) z namenom, da bi se od tam širili po Evropi in seveda terorizirali nemuslimansko prebivalstvo, kar po poročanju RTVSlo to postaja zelo zaskrbljiv in nam blizu incident. Resda smo mi v Evropski uniji, vendar se moramo ozreti tudi k njenim mejam in kaj se dogaja izven našega skupnega prostora. Bosna je bila od nekdaj problematično območje, sedaj obstaja kot sicer umetna tvorba, saj je v resnici razkosana med tri narode in meje niso zarisane ne nujno ravno pravično. Balkan je v učbenikih zgodovine označen kot “sod smodnika” in res se vedno kaj tam dogaja. Mineva 20 let od bratomorne balkanske vojne. Obenem tudi mineva 70 let, da se je končala druga svetovna vojna. Da bi se pojavila nova v taki razsežnosti, se najbrž ni za bati, kajti statistike kažejo, da so te vojne centralizirane na manjša območja med državami in ni več rožljanja z jedrskim orožjem kot je bilo med hladno vojno med Rusijo in ZDA. Enostavno vojne takega kalibra niso več smotrne z ekonomičnega vidika niti se nobena večja skupina držav ne upa zaplesti v večjo vojno, saj, kot nas zgodovina uči, bolj krvave in uničevalne bitke ne prinesejo bistvene koristi in nismo več v obdobju imperializma, ko so večje in močnejše države osvajale “neznana” območja in jih označile za svoje kolonije. Skoraj večina teh podrejenih dežel se je že odcepila in osamosvojila. Tudi angleški Commonwealth ni več tako močen kot je bil še pred 100, 200 leti. Tudi monarhije v Evropi niso več tako vpete v vodenje svojih dežel, kajti vse bolj je ločena meja med politiko in vladarjem. Danes so morda magnet za privabljenje turistov in ostajajo lep spomin na že minulo obdobje srednjega veka, ko je bil uveden tlačanski sistem, obenem pa so prebivalci ponosni na monarhijo in tudi z nostalgijo spremljajo, kako se svet spreminja. Predvsem je to občutno v Veliki Britaniji, kjer vlada kmalu že 90-letna kraljica Elizabeta II.. Anglija zna dobro tržiti priljubljenost angleške kraljeve družine, čeprav so nekateri morda mnenja, da so monarhisti zgolj nostalgiki in da so vladarji nekakšne pijavke na račun davkoplačevalcev, je to zgolj opomin res dolgega obdobja vladarskih družin. Če pogledamo nam blizu res veliko državo, Rusijo, vemo, da ima tam oblast Putin in katerega so že s karakteristikami primerjali s Hitlerjem ne čisto povsem neupravičeno ali paranoično. Bi se lahko reklo, da gre za nekako poimenovan “putinizem”, mešanico avtoritativnega diktatorstva s samopromocijo, ki obenem prinaša za zdaj zlom gospodarstva in denarne valute. Hitler vs Putin

Hkrati pa je pri nam, v Sloveniji, v medijih moč spremljati, kako danes stavkajo zdravniki. Da, tisti, ki jih navadna raja pogosto imenuje za “bogove v belem”. Da si drznejo zahtevati višje plače, ko pa je na lestvici najbolje plačanih 49 zdravnikov in še predsednik ni bolje plačan, obenem pa ob minimalni plači ljudje stradajo, ob povprečni pa komaj zvozijo skozi mesec, si kdo pomisli. Vendar pa pri nas vlada velika kadrovska podhranjenost glede na število prebivalstev in vsi se ne zavedajo, da je študij medicine izjemno naporen, dolgotrajen in traja celo življenje. Kot navaja Zurnal24, veliko mladih medicincev želi, ne samo želi ampak tudi mora oditi v tujino s trebuhom za kruhom, saj so pri nas katastrofalne razmere v zdravstvu. Da je zdravstvena blagajna bolj kot ne prazna, vemo. Težko je nabaviti novo nujno potrebno opremo, dokončati urgenco ali uvesti klimo v Klinični center … Da šolanje specialista stane 200.000 €, ne preseneča nikogar, ki je bolje seznanjen, kako je na področju medicine. Avstrija, Skandinavija, Švica vabijo … Obenem se pa ne sme pozabiti na “tihi” kader, kar so medicinske sestre, reševalci, medicinski tehniki. Tudi oni delajo nadure, so bolj kot ne slabo plačani za izjemno stresno in odgovorno delo, obenem pa morajo še kdaj prenašati paciente, ki niso ali zadovoljni s čim ali imajo dovolj čakanja. Da, tudi čakalne vrste so velike in kljub napotnicam vsaj v javnem zdravstvu ne prideš hitro na vrsto. Zasebnika si pa ne more čisto vsak privoščiti, kaj šele iti po drugo mnenje ali na zdravljenje v tujino. Obenem pa nas že nekaj mesecev mediji obveščajo o primeru Radan in dogajanju na nevrološki kliniki. To tudi vzbuja do zdaj še nedorečeno vprašanje evtanazije, ki je, če se ne motim, uradno dovoljena samo na Nizozemskem, pa še tam je stvar bioetike, komu je dano v roke nekomu olajšati smrt ali odvzeti življenje na željo pacienta. Po drugi strani pa beremo, da bodo pri nas zaprli edino Hospic hišo, okoli katere še niso povsem pojasnjene okoliščine. Skratka, zmeda.

Posted on maj 28, 2015, in Aktualno, Filozoforance, Ljudske sfere, Novičke na hitrco and tagged , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink. Comments Off on Keep us updated/Nazaj v sedlu.

Komentarji so zaprti.

%d bloggers like this: