Otroci


Če otroci doživljajo grajanje,
se naučijo obsojati.

Če otroci doživljajo sovražnost,
se naučijo nasilnosti.

Če otroci doživljajo strah,
se naučijo biti zaskrbljeni.

Če otroci doživljajo pomilovanje,
se naučijo smiliti sami sebi.

Če otroci doživljajo zasmehovanje,
postanejo zaprti vase.

Če otroci doživljajo ljubosumje,
se naučijo zavisti.

Če otroci doživljajo sramoto,
se naučijo prevzemati krivdo.

Če otroci doživljajo spodbudo,
se naučijo samozavesti.

Če otroci doživljajo strpnost,
se naučijo potrpežljivosti.

Če otroci doživljajo pohvalo,
se naučijo ceniti sebe in druge.

Če otroci doživljajo sprejemanje,
se naučijo ljubiti.

Če otroci doživljajo odobravanje,
se naučijo imeti radi sebe.

Če otroci doživljajo priznanje,
se naučijo zastavljati cilje.

Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi,
se naučijo velikodušnosti.

Če otroci doživljajo iskrenost,
se naučijo resnicoljubnosti.

Če otroci doživljajo poštenost,
se naučijo biti pravični.

Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost,
se naučijo spoštovanja.

Če se otroci počutijo varne,
se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.

Če otroci doživljajo prijateljsvo,
se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.

(Dorothy Law Nolte)

Otroci. Sama jih še nimam, a to še ne pomeni, da nimam pojma o njih. Res je, da sem dojenčka prvič pestovala šele nedavno in nimam kaj dosti izkušenj z majhnimi otroci, a se zavedam, da imamo prej ko slej skoraj vsi določeno predstavo, kako naj bi izgledala vzgoja otrok in kako bi ravnali s svojimi bodočimi otroci, če jih bomo imeli. Marsikdo si reče, da ne bo tako ravnal kot so njegovi starši ali ponavljal njihovih napak. Vendar, ko se otrok rodi, zraven (žal) ne dobimo navodil ali priročnika, ki bi dal karseda najboljše rezultate. Seveda obstaja malo morje raznoraznih priročnikov o vzgoji otrok in novopečeni starši se včasih težko znajdejo med njimi. Čeprav imajo najboljši namen, vseeno kdaj naredijo napako … pravijo: “Če prvi otrok preživi, bo z naslednjim lažje.” Res, s prvim je težko, potem se že privadiš. Sklepam. Otroci so dragocen dar, s katerim moramo previdno ravnati, seveda pa to ne pomeni permisivne vzgoje in jih imeti za male bogove. Vzgoja mora biti uravnotežena, demokratična in predvsem mora imeti jasne meje. Seveda v praksi lahko izgleda drugače. Danes so se časi spremenili. Kar je bilo nekoč sprejemljivo, danes ni več. Psihološko gledano so najnežnejša leta otroštva še kako pomembna za razvoj posameznika v zdravo osebnost in ravno iz otroštva prinesemo marsikater vedenjski vzorec, tudi nezaželen. Vzgoja otrok je kot vožnja na toboganu. Ni lahka in ni enostavna. Zato vsaka čast staršem in vzgojiteljem, ki se spopadajo s to plemenito, a nelahko nalogo.

Posted on junij 21, 2013, in Aktualno, Filozoforance and tagged , . Bookmark the permalink. Comments Off on Otroci.

Komentarji so zaprti.

%d bloggers like this: