Nam je doba tehnologije prinesla res dobrobit?


Poučna zgodbica, nad katero se zamisliš. Živimo v svetu, ki je tehnološko visoko razvit, medicina napreduje z bliskovito hitrostjo, vsak dan izvemo za kakšen nov izum, spoznanje, teorijo ali novoodkrito živo bitje, znanstveno reč, raziskave. O globalnem segrevanju. O kloniranju. O Sončevi nevihti leta 2012. O krizi družbe. O velikem porastu kriminala … vojn … civilnih žrtev … streljanjih na šolah … Ljudje so postali brezsrčni, otopeli, agresivni, nesrečni, depresivni, žalostni, obupani, zaskrbljeni, malodušni, brezskrbni, za stisko bližnjega človeka se ne zmenijo, obenem pa dobrine, kot so avto, hiša, jahta, tehnološki bonbončki naj bi prinašale ljudem srečo in blaginjo. Pa jo res? Zdaj, ko udarja recesija, posledica brezglavega zadolževanja in dajanja kreditov, ki poudarja zmotljivost in hibe kapitalizma … ljudje so lačni, žejni, brez strehe nad glavo, brez službe, osamljeni, brez denarja, brez bližine prijateljev, sorodnikov in znancev, brez socialne pomoči in brez humanitarne solidarnosti … si kdo zaželi, da bi se vrnili vsaj 50, 100 let nazaj? Da so bili ljudje takrat BOLJ SREČNI s svojim življenjem? Da civilizacija ni tako brezglavo propadala? Da človek ni star 200 LET, ampak KOMAJ 50 LET? Se počutimo tako stare? Kaj bodo imeli naši zanamci – svet, v katerem vladata zlo in onesnaženo okolje? Bomo na Marsu sadili zelenjavo?

Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in

ga naenkrat vprašal:

– Dedek, koliko let pa imaš?

Dedek je odgovoril:

– Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti

otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in

kontracepcijskimi tabletami.

Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še

izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so

preprosto izobesili sušiti na sveži zrak).

Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila

sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in

mama.

Beseda ?gay? je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila

veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah

sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.

Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in

skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,

ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.

Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod

in vsako žensko z gospa ali gospodična.

Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa

stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali

mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo

potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.

Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je

ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in

prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil

ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska

vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali

katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.

V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala

krepost družine in čistost za svoje može.

Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših

in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni

svobodi.

Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za

svoja dejanja in njihove posledice.

Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.

Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,

prijatelji in prijateljicami.

Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je

delila počitniško hišico z neznanci.

Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne

govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,

DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).

Notebook je bila beležnica.

Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in

gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že

govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih

budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.

Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje

in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi

ni bilo.

Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe

kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan

ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.

Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald’s, pa niti ne za instant kavo ali

umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.

Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.

Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?

V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.

Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da

bi imela otroka.

Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star ?

– Ja, dedek. Več kot dvesto let ! ? je odgovoril vnuk.

– Ne, dragi moj, samo petdeset!

doktor-zivago

Posted on april 23, 2009, in Aktualno, Filozoforance, Ljudske sfere. Bookmark the permalink. 3 Komentarjev.

  1. Nejc Ančimer

    Po eni strani tale plat prikazuje negativni del. Po dgrugi strani mi je pa oče povedal, da so v času socializma napredek zatirali. Vso tole napeljavo – telefon, kanalizacijo, elektriko SO MORALI S KRAMPOM IN LOPATO po celi sloveniji spravit. Strojev ni bilo, prav tako so delavci delali za tekočim trakom. In to vsak dan neprestano eno in isto sranje leta in leta dan za dnem. To je bila fizična in tudi psihološka muka. Iskratel, kjer je bil zaposlen je moral ob padcu socializma iz Nemčije poklicat strokovnjake, da so se posodobili in nove reči začeli delati, ker so praktično še vedno, kakor na dan ustanovitve delali mehanske telefonske centrale ( drugega sploh znali niso ). Danes pa stroji neverjetno razbremenijo človeka in zmanjšajo število napak zaradi človeških dejavnikov. Toda človeška prisotnost nadzornika naprave je še vedno nujna. No tole je pa dobra plat napredka. Dejansko je napredek dober, samo če se ljudje zaradi njega spremenimo v takem smislu kakor je napisano zgoraj smo krivi MI ne napredek sam po sebi. Za zaključek: “Atomska bomba ni nič kriva za povzročeno gorje, kriv je tisti, ki jo razmetava naokoli”

  2. Tale dedek – prav posrečena zgodbica!🙂

  3. Prihajam voščit veliko blagoslova!🙂

%d bloggers like this: