Oda smaragdni reki


Soča

Simon Gregorčič (1844-1906)

Ob slikah filma Princ Kaspijan in omembi reke Soče, o čemur sem govorila tukaj, sem se spomnila na meni najljubšega pesnika iz OŠ, Simona Gregorčiča.

Simon Gregorčič: Soči

Krasná si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak,
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak,
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine-
krasna si, hči planin.
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zeleno-modre;
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila-
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav-
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš!
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, sirota tebi žuga
vihar grozan, vihar strašan;
prihrumel iz gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga-
gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom-oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašan!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje-lačne, utopi
na dno razpenjenih valov!

Pesem o Soči

Gregorčičeve pesmi so ponarodele, imenujemo ga gorenjski slavček. Njegova življenjska zgodba pa je doživela nesrečno usodo, saj je bil zaljubljen v učiteljico, vendar zaradi spon svojega duhovniškega katarja (na željo staršev je šel namreč študirati teologijo, čeprav ni to bila njegova srčna želja) ni smel izraziti naklonjenosti do nje drugače kot v poeziji – tako kot pri Prešernu, Cankarju in še marsikomu so ravno osebne stiske dale navdiha za pisanje najlepše poezije in proze. No, o temu piše znan mladinski pisatelj Ivan Sivec (v knjižnici si nameravam čimprej sposoditi omenjeno knjigo) v Planinski roži.


Naslovnica knjige Planinska roža
Ob 160-letnici rojstva Simona Gregorčiča.

Ti v duši ostaneš mi večno krasna!
(S. Gregorčič: Le enkrat)


Spomladi, v maju 1995, je prišel na Primorsko gorenjski pisatelj Ivan Sivec v spremstvu svoje ljubeznive soproge Sonje. Glede na mojo knjigo o Gregorčiču iz leta 1989 me je prosil, da bi ga spremljal na obisku vseh primorskih krajev, povezanih s Simonom Gregorčičem. Rad sem dva dni potoval z njim po Kobariškem, Vipavskem in v Staro Gorico, saj v nekaterih krajih pesnikove življenjske poti še sam nisem bil. Ivan si je vse ogledal in fotografiral. V Kobaridu sva si ogledala Špičkovo hišo, kjer je stanoval Gregorčič kot kaplan; potem še cerkev, kjer je maševal, in Kotlarjevo gostilno, kjer je stanovala učiteljica Dragojila Milek. Zapeljala sva se tudi k Nadiži in se tam spomnila na njuno vročo, a neuresničeno ljubezen. Povzpela sva se še k Pomolu v vas Krn, od koder izhaja Gregorčičev rod. Seveda sva si ogledala tudi pesnikovo rojstno hišo, sedaj spominski muzej, na Vrsnem in se tu fotografirala. Ko mi je Ivan jeseni leta 1996 poslal svojo povest o Gregorčiču z naslovom Biseri bolečine, ki je sad tudi najinih potovanj, sem to fotografijo našel na prilogi, stran 128.

akrat nisem mislil, da se bo pesnik Simon Gregorčič, goriški slavček, tako močno usedel v Ivanovo dušo in da bo eden od biserov bolečine rodil še eno Ivanovo knjigo, knjigo o Gregorčičevi >planinski roži<, učiteljici Dragojili Milek in njeni tragični življenjski usodi. Ker je skoraj vse svoje poklicno življenje preživela v Kobaridu, naj najprej nekaj zapišem o tem kraju v Soški dolini.

Kobarid stoji na križišču treh gorskih dolin: proti severu bovške, proti zahodu široke nadiške in proti jugu prav tako široke soške doline. Proti vzhodu je zaprt z mogočnim ostenjem gore Krn z 2244 metrov visokim vrhom. Mimo trga se vije naša najlepša reka Soča. Kraj je štel tedaj le okrog 800 prebivalcev, toda vasi v okolici so bile polne pridnih kmečkih ljudi, po visokih planinah so se pasle velike črede govedi, ovc, koz, na eni od planin pa celo konji. Zvonci okrog vratu živali so cingljali in peli pesem o lepoti planin in o veselju do življenja.

Trg Kobarid je tedaj imel še precej kmečko lice, mnogo hiš je bilo kritih s slamo; le srednji del trga mu je dajal imenitnejši obrtniški značaj. Tam je kraljevala ugledna Pinčeva hiša, kjer je vladal župan in deželni poslanec Izidor Pagliaruzzi. V Mohreidovi hiši je bila krajevna prejnica, kjer so se jeseni in pozimi shajale dekleta in žene ter predle laneno predivo in volno. Ob tem so prepevale stare pesmi in si pripovedovale »pravce«, npr. kako je v kobariški kotlini nekoč bilo jezero, na Matajurju pa je živel velikan, ki je odmaknil Mijo od Matajurja tako, da je jezero odteklo; ali pa tisto, kako je bilo tam, kjer je skalovje Molida, nekdaj cvetoče mesto, kjer so matere z belim kruhom brisale otroke, prosjaku pa ga niso dale, zato se je odtrgal del gore in zasul to mesto. In še o lepih vesnah, bajnih deklicah, ki so svetovale ljudem pri delu, ponoči pa plesale kolo po dobravah; ter tisto o krutem tolminskem grofu Meninu, ki je za neplačan krajcar vrgel kmeta v ječo in ga pustil umreti od lakote, zato ga je zadela božja kazen: požrle so ga uši. Pa o zakladu, o treh kadeh zlata v cerkvi sv. Jelerja ob Nadiži, nad katerim na nitki visi mlinski kamen, ki je tajil Boga. Pa o ognjenem škopniku nad strehami: kdor ga je videl, je takoj umrl . Sem so na večer prihajali še fantje z godcem in kolovrati so morali v kraj. Ob koncu so fantje svoje izvoljenke seveda spremili domov…

Leta 1868 je bil poslan v Kobarid za kaplana pri dekanu Andreju Jekšetu Simon Gregorčič, ki je bil od leta 1864, ko je objavil ciklus domovinskih pesmi Iskrice domorodne, že priznan pesnik. Po objavi pesmi Njega ni! in Veseli pastir 1870/1871 se je priljubil tudi preprostim, nešolanim ljudem. Leta 1871 je s študentom Ignacijem Gruntarjem na novo oživil kobariško Čitalnico, vodil pevski zbor in z veseljem sodeloval pri vseh prireditvah. Dokler so bili kaplani na bližnjih farah njegovi sošolci, se je z njimi srečeval in pogovarjal o napredku slovenske književnosti in uveljavljanju narodne zavesti. A ti prijatelji so bili sčasoma prestavljeni drugam in leta 1872 se je pesnik počutil osamljen, čeprav sta mu v Špičkovi hiši stregli kar dve ženski, mati in sestra Katarina. Dekan Jekše ga je cenil kot pesnika, a je bil starejša generacija.

Šolska oblast se je odločila, da kobariški šoli doda še tretji razred. Jeseni je poslala tja novo mlado in zelo izobraženo učiteljico Dragojilo Milek iz Ljubljane. Bila je zelo narodno zavedna in je svoje ime Karolina poslovanila v Dragojilo. Na svojem prvem službenem mestu se je hitro in dobro znašla. Na šoli se je srečala s kaplanom Simonom, ki je prihajal učit verouk. Sloki in visoki 27-letni kaplan in postavna temnolasa 22-letna učiteljica sta bila lep par. Med njima se je zbudila simpatija, zlasti potem, ko sta odkrila, da si imata veliko povedati in da ju marsikaj druži. Dragojila je imela naročenih več slovenskih in tujih revij in je bila zelo razgledana v literaturi; brala je knjige v nemščini, italijanščini, francoščini in celo v ruščini. In še najpomembnejše: tudi ona je pisala pesmi.

Simon je bil duša Čitalnice, Dragojila pa je postala tajnica in skupaj sta pripravljala prireditve. Ona je bila glasbeno izobražena, prevzela je pevski zbor, bila je igralka in režiserka obenem, on pa je bil govornik, saj je tudi v cerkvi bil dober pridigar. V šoli je učila ročnih del deklice, izven šole pa tudi večja dekleta. Simon jo je občudoval, bila je duhovita, vesela in se je znala vsakomur prikupiti. Lepo se je znala obleči in se tudi lepo obnašati. Stanovala je v gostilni Kotlar in zvečer jo je večkrat obiskal ter se z njo pogovarjal še potem, ko so drugi gostje odšli. Mati je to opazovala z nejevoljo in opozarjala sina, da bodo nastale govorice.

Govorice so res nastale, ko je prišla pomlad 1873 in sta občasno naredila dolg sprehod do Nadiže. Tam sta bila sama, tam so ju pozdravljali zvončki, še napol v snegu, tam ju je kasneje presenetil hribček s tisoči trobentic. Svatovala je vsa narava in tudi v njima so se budila močnejša čustva. Iz Dragojiline kasnejše pesmi Reki zvemo, kaj se je ob Nadiži zgodilo nekega lepega majskega dne: reka Nadiža je bila priča njunemu objemu in vročemu poljubu. To je seveda zbudilo strast, ki sta se je oba prestrašila. Celibat ni bil obvezen samo za Simona, ampak tudi za Dragojilo, saj bi poročena izgubila službo. Govorice o njima so šle po vsej fari in čez. Mati je ostro posegla vmes in se s tem sinu hudo zamerila; očital ji je, da ga je prisilila v bogoslovje. Nobene pesmi ji ni posvetil.

Trenutke ljubezenske omame ob Nadiži sta zaklenila vsak v najbolj skrito kamrico svojega srca. Prof. Jernej Bogataj v Tolminskem zborniku leta 1956 razmišlja takole: »Iz notranje razdvojenosti in nepopolnosti je Gregorčič čutil živo potrebo, da se usovrši ob ljubljenem sočloveku, da ob nasprotnem polu človečnosti dopolni človeka v sebi. Njegova čutila so bila vsa naravnana na tisto telesno lepoto, ki vabi posameznika, da ne odmrje vrsti, ki je nosilka neminljivega življenja, njegova duševnost in duhovnost pa je hrepenela po tistem tako človeškem čaru, ki ga sprošča ljubezenska igra. Toda odpovedati se je moral in tudi hotel vsem človeškim nagnjenjem in njih pomiritvam ob ljubljeni ženi…«

Sedaj je tudi dekan, sicer dobra duša, uvidel, da ju mora ločiti. Poskrbel je, da je Simon prišel v najboljšo faro na Vipavskem, v Rihenberk, današnji Branik. V dnevih pred odhodom je v nekaki depresiji zahajal na pokopališče in snoval najboljšo razmišljajočo pesem Človeka nikar. Vdal se je v svojo nesrečno usodo in ugotovil je, da je svet kot delavnica prerojevanja, v katerem bi bila misel na smrt absurdna. Strinja se z minljivostjo svojega telesa, a Boga roti, naj tako nesrečnega človeka, kot je on, ne ustvari več. Pesem je dokončno dozorela za objavo leta 1877 in bila z navdušenjem sprejeta. Prof. Levec jo je ocenil za »neumrjočo pesnitev«, ozkosrčni kritik Mahnič pa jo je kasneje seveda napadel.

Dragojila, neizpeta ljubezen goriškega slavčka

imon Gregorčič se je dolgo poslavljal od Kobarida. Menda so vsi jokali, ko se je poslovil v cerkvi. Tudi otroci v šoli so se s težkim srcem poslovili od dobrega kateheta. 30. maja 1873 se je podal z materjo in sestro Katarino na novo službeno mesto. Osebna zveza z Dragojilo je bila za zmerom pretrgana, ljubezen pa sta skrila vsak v svoje srce. Dober teden po Simonovem odhodu je Dragojila izpovedala svojo bolečino ob ločitvi v pesmi Sloves:

Došel tedaj je oni čas,
ko se ločiti nama je,
da zadnjič vidim tvoj obraz,
občutim živo to gorje.
Simon je še lepše izrazil svoje občutke:

A dan je črni moral priti,
bridkosti dan, oj dan solzan;
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.
Dragojilino pesem je Simon dobil s posredovanjem prof. Frana Erjavca in njegov odgovor je bila prekrasna kantata o planinski roži Ohrani Bog te v cveti, ki si jo je upal objaviti šele med vojaškimi pesmimi leta 1880 v Stritarjevem Zvonu.

Kar precej pesmi je še nastalo v zvezi z Dragojilo in njihovo objavo je prikril s psevdonimom. Pesem Zvončku je objavil v Stritarjevem Zvonu leta 1877 pod psevdonimom Gorislav. V njej je spomin na pomlad 1873:

Pojdi, na prsi se devi nasloni,
sneg je v teh prsih in ti si snežan,
ondi o srčni pomladi ti zveni,
cvet ji življenja izvabi na dan!
Dragojila je do 1888 učila v Kobaridu in ostala Simonova zvesta planinska roža. Občasno sta si dopisovala, enkrat pa ga je v Rihenberku obiskala s prijateljico. Žal je pesnik vsa njena pisma uničil, Dragojilina pa je uničila njena sestra Viktorija, učiteljica v Šmarjah pri Jelšah. Ko je Dragojila 22. julija 1890 umrla v Ljubljani, ji je ponovno zagotovil ljubezen onkraj groba v pesmi Kropiti te ne smem. Njuna ljubezen – delno tudi s pomočjo pričujoče knjige pisatelja Ivana Sivca – je zdaj večna.

uvodne misli prof. Janeza Dolenca

Uvod

Srce človeško – sveta stvar


To je zgodba o ljubezni. O neizpeti ljubezni med Simonom Gregorčičem, pevcem po milosti božji, in kobariško učiteljico Dragojilo Milekovo. Dragojilo, ki je bila dolga leta pravzaprav Karolina. O srečanju dveh duš, ki sta se lahko samo bežno dotaknili in nato odplavali vsaka zase v neskončnost. O dveh mladih, lepih ljudeh, ki sta začutila v sebi neizmerno moč ljubezni, a si je nista smela podariti. O dveh pesniških osebah, ki sta začutili svet globlje kot kdor koli drug v tistem času, a ju je surova zunanjost razdružila, še preden sta začutila globlji opoj objema. O mladem, slokem kaplanu in lepi, razgledani učiteljici, ki sta bila vsak po svoje zavezana celibatu, zaobljubi onostranstva.

To je zgodba o prepovedani ljubezni. O pesniku, ki je osvojil na tisoče src, ki je vse svoje najdragocenejše podaril svojemu ljubljenemu narodu, sam pa je ostal nesrečen vse življenje. O pesnici, ki se je poklicno in osebno žrtvovala za višje cilje, za trenutek z najvišjo pesmijo zadrhtela kot struna v vetru, zatem pa od koprnenja umrla sredi cvetenja.

To je zgodba, ki živi v vseh narodih samo še v legendah. A zgodba o planinski roži ima bolj žalosten konec kot vse druge legende. Pastir na planini visoki in njegova planinska roža niti pokopana nista skupaj.

Zato je to žalostna zgodba. Zelo žalostna. A je izrezana iz resničnosti, kot je izrezana noč iz dneva. Izrezana je namreč iz globin srca.

I. poglavje

Tu rod je moj, tu moj je kraj


11. listopada 1850, na god sv. Martina, je bil mrzel, zoprn dan. Nikjer več ni bilo ne duha ne sluha o babjem poletju, nikjer več ni bilo misli na minulo živahno življenje, nikjer več ni bilo upanja na toplo zavetje. Po Kamniški Bistrici navzdol je vlekel mrzel jesenski piš, ki je dišal po snegu. Neprijazna jesen se je še toliko bolj zoprno občutila ob sotočju štirih rek oziroma potokov: Save, Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Besnice. Kjer je voda, veliko vode, je prijetno samo poleti, ob največji vročini, drugače pa si ljudje raje iščejo zavetje ob toplem zapečku. To se je še posebej občutilo tu, v velikem pristanišču v Zalogu, v pomembnem kraju tik pred Ljubljano.

Kljub zoprnemu vremenu življenje ob zaloškem pristanišču ni zastalo. Po Savi navzgor so na veliko vozile manjše in večje ladje, v Zalogu pa so kot vsa dolga desetletja do tedaj pretovarjali tovor na manjše ladje in ga vozili po Ljubljanici do Ljubljane in nato naprej proti Trstu. Proti Hrvaški in Ogrski so vozili platno, loden in izdelke iz železa, po Savi in Ljubljanici navzgor pa špecerijske izdelke, žito, tobak, vino.

Na zunaj je bilo kljub zgodnjemu mrazu in kljub velikemu dogodku v avgustu prejšnjega leta vse enako kot prej. Toda samo na zunaj. Vsak pameten človek je vedel, da bo železna cesta, ki je dobro leto dni pred tem, 18. velikega srpana leta 1849, pripeljala v Ljubljano prvi hlapon, prevoz po rekah in tovorništvo po cestah obrnila na glavo. Z vlakom se je tedaj v Ljubljano pripeljal sam presvetli cesar. Kadar pa se nekam pripelje njegova visokost, gre vedno za nekaj zgodovinskega.
V tem ne preveč prijaznem ozračju se je v družini nižjega magistratnega uslužbenca Petra Mileka rodila druga hči. Dali so ji ime Karolina.

»Stražniku Petru se je spet rodila ženska,« so ga dražili kolegi z ljubljanskega gradu, kjer je imel Karolinin oče stalno službo. Ne preveč bogato nagrajeno, a tako, da je bila bolj gotova od katere koli druge. Največkrat je v popolni opravi s puško v roki, grozno resen že na zunaj, spremljal kakega nepridiprava iz ljubljanske ječe v Trst ali iz Trsta v grajsko ječo na ljubljanskem gradu. Tako je bil veliko na poti, kar mu je po svoje prijalo, saj je videl veliko zanimivega sveta.

»Kako visoko leteča imena daje svojim hčeram!« so opazili drugi. Prva je bila namreč Viktorija. »Ker nima sinov, se hoče postaviti z imenitnimi imeni hčera.«

Stražnik Peter na take besede ni dal veliko. Vedel je, da bi ga kolegi hudomušno zbadali tudi v primeru, če bi imel same fante. Svojo ženo Katarino je imel rad, obe deklici pa sta res dobili nekoliko bolj imenitni imeni, predvsem zato, ker je stražnik Peter taka imena slišal na svoji dolgi poti od Ljubljane do Trsta ter tu in tam tudi do Gradca in Dunaja.

Mala Karolina je takoj ob rojstvu, kljub nevšečnemu vremenu, pokazala veliko veselja do življenja. Po stari navadi so jo še istega dne krstili, ona pa pri polivanju z mrzlo vodo ni niti pisnila, kaj šele, da bi se drla na ves glas kot drugi dojenčki. Vsi so opazili tudi to, da se je v cerkvi takoj umirila in potem s tistimi svojimi drobnimi očki nenavadno zvedavo opazovala okolico, kot bi hotela že prvega dne sprejeti vase ves bližnji svet.

»Po mojem bo nuna,« je menila botra.

»Ali pa bo odšla s kakim mornarjem v svet,« je dodal boter. »Samo bognedaj, da ji zmeša glavo kak fakin!«

Ugibanj ob krstu je bilo vedno veliko. Tako starši kot botri so menili, da so prvi dnevi življenja najpomembnejši. Takrat se pokaže vse.

Zalog je bil leta 1850 še eno najpomembnejših pristanišč na slovenskih tleh. Lahko bi celo rekli, da je bil najpomembnejše pristanišče. Vodna plovna pot po Savi navzdol je bila urejena vse tja do Siska in naprej, po Ljubljanici se je z obeh strani, najbolj z zaloške, oskrbovala Ljubljana, pa tudi Trst in druga obmorska mesta. Med ogrskimi in hrvaškimi mesti ter med tržaškim pristaniščem ob velikem morju je bil najpomembnejši kraj Zalog. Zato ni čudno, da se je kraj pred desetletji na hitro močno razširil, velike opečnate hiše z dolgimi dvorišči so kar rasle in rasle, dobro zagozdo kruha pa so imeli tudi vsi kraji ob Savi navzdol. Tako v Zalogu kot tudi prebivalci Laz, Dolskega ter vse tja do Litije, so bili namreč motrozarji. Mornarji. Mornarski kruh je bil tedaj dober. Kdor ni bil mornar, je pripregal vole za vleko večjih ladij po Savi navzgor, da o tistih, ki so v Zalogu raztovarjali s savskih ladij, niti posebej ne govorimo. Tem so pravili fakini in res so se vedli kot pravi fakini. V glavnem so bili to močnejši kmečki fantje, ki so na lastnih plečih prenašali tovor s savskih ladij na ladje na Ljubljanici, pri tem pa na hitro veliko zaslužili in se – prav na hitro in po svoje tudi na grdo – pogospodili.

Vir

Pesem Soči še zdaj znam v celoti na pamet. Tukaj jo lahko poslušate. Najbolj fascinantno se mi zdi dejstvo, da je pesnik preroško napovedal, da bo krvava bitka – Kobarid itd. – v Sočo zadala rane in omadežavala njeno čistost. Še zdaj je prekrasna, zato bi se spodobilo, da jo ohranimo neokrnjeno in čisto ko solza za naše zanamce, Slovenija. Obstaja Smaragdna pot, kjer si lahko ogledate lepote naše smaragdno zelene reke.

Od kraškega izvira sredi Julijcev prek brzic in slapičev v Trenti do korit in tolmunov v Bovški kotlini smaragdni odsevi burijo domišljijo, vznemirjajo čute, božajo poglede. Za mnoge najlepša evropska reka pod okriljem dvatisočakov v žive skale zarisuje najtesnejše soteske, v prod vtiska svojo najširšo strugo, morju prinaša svoje najsilnejše hudourniške vode. Zdaj strastno razpenjena, zdaj deviško mirna preseneča z življenjem v sebi. Zdaj ujeta v ozka korita, drugič široko razlita očara in začara …
Dolina Soče
Svet ob Soči, ljub že davnim prednamcem, je privlačil Trentarje, ki so se kot prvi vodniki podajali na najvišje vrhove. Zapeljeval je iskalce čudežne rože mogote, mamil je lovce, ki so sanjali o najdragocenejšem zlatorogu. Mikal je Habsburžane in Benečane. Bil je prizorišče najhujših bojev prve svetovne vojne … Danes privlači z neokrnjeno naravo, z rastlinskim in živalskim bogastvom, s kulturno dediščino, z brezmejnimi možnostmi razgledovanj, potepanj, preizkušanj moči, z uresničevanj sanj.
Doživetja Soče
Na belem produ zroč v višave neba, radovedno zamaknjen v zelenomodre globine korit, s srcem, ponorelim od najrazburljivejših doživetij, lahko tu sanjaš najrazličnejše dogodivščine. V svetu, ki se čez goro stika z Rezijo in Trbižem, ki ga Soča povezuje s Kobaridom, Tolminom in z morjem, ki se s potmi in žičnicami dotika neba, jih nikoli ne zmanjka.
  • Najznamenitejši prebivalec smaragdne reke je soška postrv – endemična riba, ki jo je zaradi svojevrstne olivno marmorne podobe prav tako kot s trnkom lepo ujeti s fotoaparatom …
  • V vznemirljive in pretresljive zgodbe soške doline so vpeta velika imena svetovne zgodovine. Tod je proti Predelu usmeril svoje čete Napoleon Bonaparte. Tu je snov svojega romana Zbogom, orožje doživel Ernest Hemingway, Nobelov nagrajenec za književnost.
  • Posted on maj 1, 2008, in Aktualno, Ekološke sfere. Bookmark the permalink. 8 Komentarjev.

    1. Uf, res žalostna zgodba. Še mene je rahlo užalostila. : ) Škoda, bila bi lep par. Vedno sem mislila, da je bila njuna ljubezen bolj “prijateljske” narave, zdaj pa dejansko vidim, da temu ni tako. Zanimivo, kako so se “vsi” dobri slovenski pesniki nesrečno zaljubili in potem dejansko napisali tako čudovite pemi, da jim ni para. : )

      @ Doktor Živago:
      Ful lepo, da znaš Soči še vedno na pamet. Sama sem iz OŠ odnesla bolj malo. Edina pesem, ki jo znam na pamet je Prešernova O, Vrba, pa še to sem se naučila po svoji želji. Včasih si želim, da bi nas v OŠ bolj spodbujali k učenju slovenskih pesmi, ki so navsezadnje velik del naše kulture in zgodovine.

      Ja, Soča je res lepa. Škoda je edino, ker se Slovenci preprosto ne zavedamo, kako srečni smo lahko, da živimo v deželi, ki je tako bogata z rekami in imamo pitno vodo. Na žalost je vedno več rek onesnaženih, ker ljudje enostavno ne pazijo na to kar delajo in mečejo odpadke povsod. Primer je Ljubljanica, ki je pravo odlagališče smeti. Zdi se mi, da je bila nekaj časa nazaj organizirana celo čistilna akcija in so iz reke povlekli nekaj ton navlake. Groza!!

    2. @ Žeži

      Nam so v OŠ že govorili o tem, da je bil zaljubljen vanjo, da pa nista mogla nič imeti, ker je bil duhovnik. Res je, zanimivo, Prešeren je bil v Primicovo Julijo zaljubljen, Gregorčič v Dragojilo itd.

      No, na pamet znam tudi O, Vrba – v bistvu sem se jo naučila v 2 minutah v odmoru pred govornim nastopom pri slovenščini v OŠ😉 – hja, in da bi se tudi spodbujalo k branju. Ne samo Harryja Potterja. Tudi naši pisatelji so čisto OK. Recimo Bogdan Novak, France Bevk, Fran Saleški Finžgar, Tone Seliškar itd.

      Ljubljanica je tako močno onesnažena, da jaz niti slučajno ne bi skočila vanjo s Tromostovja, tudi če bi mi plačali milijon € (kot v tistem prizoru, ko Matic skoči v filmu Sreča na vrvici). In še bolj žalostno je, da je že Sava onesnažena, celo pri izviru! Ne, zavedali se bomo šele takrat, ko bodo gozdovi zaradi prekomernega sekanja in onesnaženega zraka ter škodljivcev propadli in bo podtalnica onesnažena zaradi kemikalij, pesticidov in ostalih navlak. Takrat bo pa prepozno po toči zvoniti.

    3. @ Doktor Živago:

      Danes sem se šla s starši mal “potepat” po Primorskem (počitnikujem tu) in smo se odpravili tudi do Mosta na Soči (gre za kraj, ki leži ob Soči). Jo je bilo kar luštno spet videti po dolgem času. Voda sicer ni tako kristalno čista kot na tvojih slikicah, je pa še vedno lepa. Potem smo se ustavili še v neki gostilnici in smo si privoščili pravo soško postrv. Njami!😀 In ko smo občudovali razgled na Sočo, sta se začela moja dva mučiti z recitiranjem pesmi Soči. Mi je vse skupaj izpadlo zelo smešno, ker sem se takoj spomnila na tvoj vpisek na blogu.😀

      Glede slovenskih pisateljev se popolnoma strinjam s tabo. Bevkove knjige sem zelo rada prebirala še v nižjih razredih OŠ (Lukec in njegov škorec ter Pestrna sta bili moji najljubši :)), potem sem odkrila Zveste prijatelje Bogdana Novaka (sem prebrala tudi nekaj drugih njegovih del: Ninina pesnika dva, Zelena pošast, Zaljubljeni vampir…), všeč mi je pa tudi Nejka Omahen (Silvija, Življenje kot v filmu…).

      Lani je dejansko en tip z moje šole skočil s Tromostovja v Ljubljanico… in to kar dvakrat (!!!). Pojma nimam, zakaj je to naredil… Sem pa prebrala, da so v tisti čistilni akciji iz Ljubljanice izvlekli vse mogoče stvari: kolesa, mizice iz barov, smetnjake in celo prometni znak!!! Mislim, kera budala gre kaj takega narediti?!!!

      P.S.: Oprosti, ker toooook težim. Mal preveč “padem” v stvari.🙂

    4. @ Žeži

      Poznam MNS, sem se z vlakom že peljala mimo. Pa še ene znance imam tam. Škoda, da ni več čista, to je pa že bad sign. Hm, postrvi pa še nisem poskusila? Kakšna pa je? In kako jima je šlo od roke? O, Nejka Omahen – je bila sošolka od moje sošolke iz OŠ na gimnaziji Bežigrad. Kapo ji dol, ne vem, če bi meni uspelo tako mladi napisati uspešnici – no, res pa je, da imam nekaj napisanega, samo se še nisem odločila za objavo. Kar skočil je? In mu nič ni bilo? Ojej, največja “svinja” je prav človek glede vzdrževanja reda in čistoče – mislim, če glih primerjamo z živalmi, mislim, kletvicami bolj, no. Ej, bom zelo vesela, da kaj pokomentiraš. Res ne težiš, ravno nasprotno.

    5. Še nisi jedla postrvi? No, potem jo moraš enkrat poskusiti. Je zelo dobra in najboljše od vsega je, ker veš, da je sveža in to se pri ribi tudi takoj opazi in okusi. Soča je po moje še vedno čista. Bila je samo bolj motna, ampak to je odvisno od vremena (nisem prepričana). Tudi voda v morju je bolj motna ob slabem vremenu (ko se pripravlja na nevihto) in včeraj je bilo tam res čudno vreme (Sonce/oblačno/malo dežja/sonce…). Sej mogoče se motim…
      Hja, šlo jima je bolj slabo. Je v bistvu oči “izzval” mamo, naj mu jo zrecitira, pa je prišla samo do: …brdka v prirodni si lepoti (LOL!!), je namreč večja ljubiteljica Prešerna.

      Tudi jaz občudujem Nejko. Sem se tudi sama trudila, da bi kaj napisala tako mlada, pa mi ni nikoli nič uspelo in mi tudi zdaj ne. Pri meni je tako, da vedno dobim neko idejo in začnem pisati, ampak tega potem ne znam izpeljati do konca. Tako imam doma zajeten kupček načetih zgodb, ki pa niso dokončane.😦

      Kaj pa pišeš? Je to bolj v obliki romana, krajše zgodbe ali kakšna esejska zadeva? Lahko bi kakšen delček tega kar imaš napisanega objavila za začetek tukaj, na blogu.🙂 Sem prepričana, da bi si še kdo to z zanimanjem prebral poleg mene.😉

      Ja, za brezveze je skočil. Obstajajo celo neki posnetki na youtubu. Kolikor vem, potem ni bilo nič narobe z njim. Je pa možno, da je “fasal” kake glivice.😀

      Pa lep dan ti želim!!!😉

    6. @ Žeži

      Bom poskusila, ko bom na takem koncu.😉 No, vsekakor mora biti vsaka riba res sveža, da je OK. Aha, to je pa čisto možno, da je bila zaradi deževja blatna – tudi Sava, ko se peljem po mostu, je narasla in blatna, drugače dokaj zeleno modra (no, pa še neke brzice so tudi). Aha, torej ima rada našega največjega poeta.😉 He he he, tudi jaz imam tako kopico. Am, pišem bolj znanstvenofantastičen, pa tudi mladinski roman. Samo, da mi gre blazno počasi. Hja, saj je tudi čas problem. No, eseje sem pa tudi rada pisala, samo bolj v šoli. No, morda pa bom res kaj na blogu objavila, samo moram izpiliti. Aha, bom šla malo pogledat na Youtube. Hvala, tudi tebi želim lep večer.😉

    7. Doktor Živago!
      Ti imaš tudi rada Gregorčiča in Sočo!! Kako lepo!
      Glej, tudi jaz sem pisala o reki Soči!http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=58037

      Vse dobro!🙂

    8. @ ana od srca:

      Ja, res ju imam rada. Pa Jurčiča, Bevka, Cankarja, mislim, da sem prebrala vsa dela.😉 O, hvala za link, bom si prebrala! Tudi tebi vse lepo!😀

    %d bloggers like this: