Prevajalec Harryja Potterja odgovarja na vprašanja ljubiteljev


Na HpSlo so objavili izjemno zanimiv in zabaven intervju s prevajalcem Svetinj smrti in ostalih petih knjig iz Harry Potter serije – velika izjema, ki bo doživela novembra ponovni prevod in popolni preporod nasprotno od zmazka izpod prevajalskega kulija Branka Gradišnika (svoje nezadovoljstvo nad prevodom sem že izrazila tukaj), je Harry Potter And The Half-Blood Prince – preberite si ga tukaj, sicer je citiran:

Spoštovani obiskovalci strani Harry Potter Slovenija, pred dvema tednoma smo najavili intervju z Jakobom J. Kendo in vas povabili k sodelovanju. Medtem ste nam zanj poslali toliko zanimivih vprašanj in komentarjev, da smo se odločili pogovor objaviti v več delih. Danes objavljamo prvega, za začetek pa na kratko predstavimo prevajalčevo dosedanje delo, saj se je prav na to temo nanašalo kar nekaj vaših vprašanj:

Jakob J. Kenda je znan predvsem po izjemno priljubljenih prevodih serije knjig o Harryju Potterju Joanne Rowling in dveh fantazijskih trilogij: Njegova temna tvar Philipa Pullmana (Severni sij, Pretanjeni nož, Jantarni daljnogled) in Ognjeni veter Williama Nicholsona (Vetrna piščal, Mojstrovi sužnji, Ognjena pesem). Prevedel pa je tudi za polno knjižno polico del drugih avtorjev: od Horowitza (Sokolov malteser), Jacquesa (Mračne zgodbe), Powella (Se je poljubljati s punco, ki kadi, kot da bi lizal pepelnik?), Johnsona (Pasja mora), Salingerja (Franny in Zooey), Swindellsa (Na hladnem, Sramota) in Sacharja (Zeleno jezero, Korak za korakom) do Schulzovih stripov o Snoopyju ter številna gledališka dela, filme in TV nadaljevanke.

Jakob Kenda je priznan strokovnjak za mladinsko in fantazijsko literaturo. V naslednjem letu bo pri Mladinski knjigi izšla njegova poljudnoznanstvena knjiga o sodobni fantaziji. Med drugim je soavtor beril in učbenikov za slovenščino (Svet iz besed), v različnih časopisih in strokovnih revijah (Literatura, Otrok in knjiga, Razgledi, Primerjalna književnost, Delo …) je objavil množico knjižnih recenzij, člankov o mladinski, fantazijski in znanstvenofantastični literaturi, gledališču ter teoriji prevajanja. Svoje izkušnje in rešitve pri prevajanju Harryja Potterja je predstavil v publikaciji The Translator As Writer (članek si lahko preberete tukaj; ur. Susan Bassnett in Peter Bush, 2006). Več let je bil vodja Pionirske knjižnice oziroma Centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo. Je tudi predsednik slovenske sekcije IBBY – Mednarodne zveze za mladinsko književnost.

Toliko za uvod, vse ostalo pa vam bo o sebi in svojem delu povedal Jakob sam. Veseli nas, da je sprejel povabilo na klepet z ljubitelji Harryja Potterja. Preden mu prepustimo besedo, pa še enkrat najlepša hvala vsem za sodelovanje!

1. del (8. april 2008)

1. Od: Maja

Najprej hvala za prevod 7. knjige. Zanima me, kakšne bodo razlike v ponatisih prvih 5 glede na izvode, ki so sedaj v knjigarnah?

Draga Maja,

glede zahvale: res si prijazna. In ni za kaj: prevajam z veseljem, za takšne bralke pa sploh.

Glede razlik med izdajami Epte in Mladinske knjige najprej nekaj uvoda, da ne bo kdo mislil, da smo Rowlingova, jaz in najini založniki navadni butlji. Sodobna fantazija, žanr, v katerega Harry Potter vsekakor spada, je zelo zapletena. Poleg čisto običajnih reči, ki si jih avtorji izmislijo za vsako prozno delo, je tukaj namreč še malo morje fantazijskih, in to hudo povezanih in prepletenih (saj morajo bralca prepričati, da je fantazijski svet vsaj možen, če že ne naravnost verjeten). Tako ne poznam izstopajočega dela tega žanra, pri katerem ne bi bilo potrebnih raznih popravkov, in ko doživijo ponatis, gre dostikrat za popravljene izdaje. Po slednjih je najbrž najbolj znano kar prvo delo sodobne fantazije, Tolkienov Gospodar prstanov, ki je doživelo cel niz popravljenih izdaj, tudi po njegovi smrti, ko je urejanje avtorjeve literarne zapuščine prevzel njegov sin Christopher. In toliko popravljanja res ni bilo potrebno zato, ker bi bil Tolkien površen ali malo ‘preprost’: saj je bil oxfordski profesor, in to zelo natančne sorte: lingvist!

Skratka, razlog za napake je ravno v kompleksnosti, v kateri bralci tako uživamo ob sodobni fantaziji. Kajpada gre večinoma za drobna neskladja v pripovedi in med njimi so najbolj reprezentativni tisti primeri, na katere ste opozarjali že sami ljubitelji. Eno izmed najbolj znanih avtoričinih neskladij je napačno zaporedje, v katerem se v četrtem delu iz Mrlakensteinove palice vzvratno zvrstijo zadnji uroki, ki jih je izvedel z njo. Ena mojih napak je na primer Millicent Bulstrode, prevedena z Millicent Bulstrode (ostalo v originalu, namesto da bi prevedel z Garra Bick). In ena založniških je neslavni Godrick Hollow ter marsikaj drugega v prvi knjigi, ki sem ji pri pripravi na ponatis posvetil tudi največ pozornosti.

Poleg neskladij je še nekaj drugih kategorij popravkov, ni pa jih spet toliko: urediti je bilo na primer treba moj največji ponos, sicer napako, a edino resno v vseh štiri tisoč avtorskih straneh pripovedi, torej problem z raznoraznimi mladimi čarovniki, rdečelasci, bivšim učiteljem obrambe pred mračnimi silami itd. itn. In nenazadnje me je ob popravkih tudi kdaj kaj prešinilo in si nisem mogel pomagati, da ne bi … ampak samo kakšno drobno spremembo, táko bolj … za debelo gospo, kot je tako pametno potuhtal Salinger v svojem romanu Franny in Zooey.

Ki ga priporočam; če je le kaj časa, bo v zatišju po Harryju zelo dobro del!

2. Od: Loona Liupka

Zdravo!

Vsaka knjiga, ki si jo prevedel, mi je zelo všeč in upam, da boš prevedel še veliko dobrih del. Zanimalo pa bi me, ali bosta Quidditch skozi tisočletja in Magične živali in njihovi ekosistemi dobili to čast in bosta prevedeni v slovenščino?

Ljuba Loona!

Tole je sicer tudi odgovor na podobno vprašanje, ki sem ga dobil od Herm (in mogoče še koga): na Mladinski knjigi sem že nekajkrat omenil, da bi bilo lepo izdati tudi ti dve knjižici, a kolikor vem, se z avtoričinimi zastopniki zaenkrat še niso menili o tem. Upam, da se bodo, prevoda pa ni pričakovati prehitro: do zdaj sem delal na ponovnih izdajah prvih petih delov in bom začel prevajati šestico, po njej se moram posvetiti doktoratu, ki naj bi ga spisal v rekordnem času, potem naj bi spravil skupaj še knjigo o sodobni, post-tolkienovski fantaziji … Če bo založba zainteresirana in bo meni delo teklo, kot sem si ga zastavil, bi knjižici lahko izdali najhitreje v drugi polovici prihodnjega leta.

3. Od: Ana

Koliko časa ste prevajali knjigo?

Naj tebe in še nekaj drugih, ki so v bistvu spraševali isto, usmerim na eno izmed mest, na katerem sem na to že odgovoril: http://www.hpslo.com/?hpslo=razprava; preberi si predvsem Nagovor po razpravi na koncu strani.

4. Od: Aleks

Zakaj ste se odločili, da epilog v Svetinjah Smrti napišete v sedanjiku, če pa je v originalu avtorica uporabila preteklik?

Aleks,

če si preslišal zvenenje epiloga (v izvirniku in prevodu), ti tole morda ne bo kaj dosti pomagalo. Ali pa vseeno?

Epilog na prvi pogled opisuje konkreten in časovno določen dogodek: slovo na železniški postaji ‘devetnajst let pozneje’. A to je zgolj površina. Mnogo bolj bistveno je, da gre za trenutek, ki je povsem brezčasen in abstrakten: za tiste vrste trenutek, za katerega se je bilo, se je in se bo vredno boriti. (Mimogrede: izjemnost epiloga je prav v tem, da se celotna pripoved, sedem knjig dolga, skozenj pokaže zgolj kot konkreten primer tega abstraktnega načela!) Če ne bi bilo tako in bi epilog govoril samo ali predvsem o nekem konkretnem dogodku – slovesu na postaji – bi bil nenazadnje preteklik izvirnika napaka: to slovo od otrok se šele bo zgodilo ‘devetnajst let pozneje’, devetnajst let po zadnjem poglavju (1998), torej čez približno devet let od današnjega dne. Če bi epilog govoril v prvi vrsti o konkretnem slovesu, bi bil torej nujen prihodnjik.

Preteklik izvirnika seveda ni napaka: z njim avtorica v angleščini opozori na brezčasnost in abstraktnost, saj preteklik v angleščini ne meri nujno na preteklost kot takšno, temveč gre za slovnični čas, v katerem bralci lahko vidijo tudi brezčasnost. V slovenščini pa je takšen slovnični čas sedanjik. In zato slovenščina s sedanjikom v epilogu izraža natanko to, kar izraža izvirnik s preteklikom, zato slovenščina v epilogu tako lepo zveni, natanko tako lepo kot izvirnik, preteklik v slovenskem epilogu pa bi bil pomota.

5. Od: Aleks

Že od nekdaj me zanima, ali tudi podnapise pri filmih o Harryju Potterju prevajate vi? In glede na to, da bo vaš prevod Princa izšel tik pred premiero šestega filma, bodo potem v filmu uporabljeni vaši prevodi ali Gradišnikovi?

Prvih petih filmov nisem prevajal jaz, pač pa je Warner Bros. vztrajal, da se po vsem svetu uporabljajo za osnovo filmskih prevodov uradni knjižni, torej pri nas moj. V zvezi s šestim pa so me že pred časom klicali, in po vsej verjetnosti ga bom prevajal. A tudi če ga ne bom: v vsakem primeru bodo morali črpati iz mojega prevoda (in bodo z lahkoto: ko ga bodo potrebovali, bo že davno nared, čeprav še ne natisnjen).

6. Od: wirg

Je bila knjiga Svetinje smrti s slikicami pri vsakem poglavju vaša izbira?

V osnovi gre za izbiro ameriškega založnika, jaz pa sem Mladinski dejansko predlagal naj tej izbiri sledijo, ker vem, da radi ‘prišparajo’ – ameriško naslovnico in ‘slikice’ se dobi zastonj. A če bi knjigo izdajal sam, bi bila moja izbira ta, da bi tako za naslovnico kot za ostalo opremo – verjetno bi se odločil tudi za vinjete na začetku poglavij – poiskal katerega izmed premnogih krasnih slovenskih ilustratorjev; grozno dosti ne bi stalo in oprema knjige bi bila gotovo še boljša.

In da ne bo izpadlo, kot da mi Mladinska ne zna prisluhniti: prav lahko se mi ne bi pustili prepričati, da je za Harryja potreben nov prevod Ajshila (v posvetilu sedmice) in prav lahko me ne bi poslušali ter ga dali prevajati komu drugemu in ne Andreji Inkret. Pa so se mi in so me: tako je v Harryju prevod Ajshila, da si lahko obliznemo vse prste, natanko pravi in tak, kot si ga Harry zasluži: izjemen. Kar primerjaj s Sovretovim (ki je klasika, da ne bo pomote, a prevodu Andreje Inkret pač ne seže niti do kolen!): Aeschylus: Oresteia. Prev. Anton Sovre. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 170 (verzi 466–78).

7. Od: Lucija Debelak

Pozdravljeni! Najprej bi Vam čestitala za izjemen prevod (bolje rečeno za izjemne prevode) zadnje knjige. Sem zvesta oboževalka vsega, kar je povezano s Harryjem Potterjem, in zanima me, kaj Vi menite o raznih zahtevah, da se knjige HP umaknejo iz šolskega programa, ker da niso primerne in da slabo vplivajo na otroke. Nenazadnje je tudi papež nekaj govoril, da Harry ščuva k nasilju in da kvari vzgojo otrok. To me je – milo rečeno – zelo razjezilo, saj menim, da je v teh knjigah slabega približno toliko kot v učbeniku čarovniški uroki za peti letnik Mirande Kragull.

Draga Lucija,

lepa hvala tudi tebi; takšnih čestitk sem zmeraj zelo vesel!

Kar se tiče tvoje nejevolje, pa je takole: vsaj zdi se, da je najhujše že mimo. Nekoliko se je poleglo celo besnilo najbolj trdih (!) krščanskih ločin, predvsem ameriške skrajne katoliške desnice. V akademskih in strokovnih krogih pa se glede Harryja stvari sploh premikajo z zanje nenavadno naglico. Konservativni rimokatoliški teologi s papežem na čelu so zadnje čase raje kar tiho, kajti zmernejši moralni teologi so jim dali jasno vedeti, da Harry Potter nikakor ni slab za vzgojo ali kaj podobno norega; moj bolj verni del sorodstva mi je lani enkrat posodil prav prijeten članek o Harryju iz tednika Družina. Podobno je tudi pri literarni vedi, kjer se je že unesel spor med nalašč povsem mirnimi Harryjevimi zagovorniki in rahlo penastimi kritiki (Harry naj bi bil npr. zarota multinacionalk oz. v ‘domiselni’ slovenski varianti: gre za zaroto neoliberalizma). In mimogrede: spor se je znotraj literarne vede unesel mdr. tudi zato, ker so zagovorniki kritikom prijazno razložili, da bi bilo pripoved o Harryju dobro vsaj prebrati, preden se jo lotijo napadati!

Položaj torej niti ni tako slab in Harryju v prihodnosti kar dobro kaže. Kakšno bitko bo treba sicer še odbojevati, a dokler bomo imeli prevajalci, avtorica in njej naklonjena stroka za sabo bralce, ki se ne bodo dali prepričati nizkim udarcem raznih vrst, bo zadeva mačji kašelj.

8. Od: Jaka Augustin

Vprasanje: Limax…Horace…samo to mi je stopilo v glavo…Zakaj ravno Limax ? Horace je zame osebno veliko boljši prevod…LP

Daj, daj, Jaka. Táko fejst ime (da o priimku ne govoriva), pa boš cagav?

Ena najlepših plati pripovedi o Harryju je vendar ravno v tem, da se je treba malo potruditi; res vredne so samo tiste stvari, za katere se moraš dvigniti iz naslanjača, ti Hudlagod, ti! In zaradi mene se lahko iz naslanjača dvigneš samo metaforično ter se potrudiš zbrati potrebne informacije prek interneta: za začetek poglej na http://www.hpslo.com/?hpslo=razprava, pa si preberi, kaj smo rekli z ljubitelji o Slughorn-Hudlagodu. Če se boš potrudil iz našega klepeta razbrati, kaj vse je Horace Slughorn, in zraven stuhtati, kako so njegovi bistveni elementi prešli v Limaxa Hudlagoda, ti obljubim, da se boš lepo narežal (ampak bolj v brado, malo cmokaje, kot naš Limax). No, saj pravim: treba se je potruditi.

In opozorilo: kot sem rekel, je to samo začetek. Z ljubitelji smo šli zgolj skozi nekaj najbolj bistvenih točk, okoli uživuharja pa je spletenega še marsikaj drugega. A kako se dokopati do vsega ostalega, ti pač ne bom pomagal; nekatere stvari so samo za tiste, ki se do razumevanja dokopljejo sami.

9. Od: Timer

Najprej vam čestitam za enkraten prevod! Vprašati pa vas želim, koliko vam je dejstvo, da ste prevajali še nedokončano pripoved, oteževalo delo? V oči mi namreč pade precej očitna “napaka”, da ima Mrlakenstein v slovenščini zgolj ime Mark (po očetu), ne pa tudi imena Marvolo (po dedku), česar gotovo niste mogli predvideti v naprej. Težava je tudi v tem, da naj bi bilo Mrlakensteinu ime enako kot točaju pri Počenem kotlu (Tom), kar pa v slovenščini ne drži. Se ob prevajanju pogosto srečujete s takšnimi primeri in kako mislite postopati v tem konkretnem primeru, ki je pomemben predvsem v šesti knjigi?

Dragi Timer,

lepa hvala, pa nikakor samo za čestitke …

Ampak k vprašanjem: prevajati nedokončano delo je bilo vsekakor precejšnja ‘dodana vrednost’ k siceršnjemu užitku prevajanja, saj je bilo marsikaj treba toliko bolj premisliti; dostikrat sem se že pomuznil sam pri sebi, kako fino je bilo v bistvu, da sem imel skoraj dve leti časa za razmislek, ko sem ponujal Harryja slovenskim založnikom, pa ga nobeden ni maral – v tem času se je dalo marsikaj pretuhtati.

Vse, kar je bilo treba upoštevati pri izdelavi prevajalske strategije, imam sicer na miselnem vzorcu, velikem za celo steno (čeprav pišem zelo na drobno), a če grdo posplošim, je šlo v osnovi za tale problem: kako prenesti v slovenščino, kar mora biti preneseno (recimo imena z očitnim ali poločitnim pomenom) in obenem pustiti v angleščini vse tisto, kar ni potrebno prenašati (recimo imena, ki nalašč samo namigujejo na kakšen pomen, pa v resnici nimajo nobenega za pripoved bistvenega) in celo ne sme biti preneseno, da bi se ohranila za delo tako značilna britanskost. In sčasoma se mi je posvetilo, da se ta problem močno pokriva s problemom prevajanja še nedokončane pripovedi: marsikaj je imelo jasen pomen, marsikaj bi ga lahko še pridobilo, torej je bilo treba nekatere stvari nujno prevesti in druge nikakor, saj pred mano (in v marsičem kajpada tudi v zavesti avtorice, pa naj je imela celoto še tako vnaprej premišljeno) ni vse pripovedi. In prevoda potrebne ter prevoda nepotrebne zadeve so seveda morale tudi v slovenščini dajati homogen učinek – ne sme se videti, kaj je prevedeno in kaj ne, vsaj ne na prvi pogled … čeprav mora ob drugem pogledu prevod še kako opozoriti nase, kot modro zahteva sodobna prevajalska teorija.

In tvoj konkretni primer prevajanja nezaključene pripovedi, problem ‘Mrlakenstein/Mark Neelstin, ki bi moral imeti še srednje ime’: tudi tu gre resda za prevajalski oreh, povezan z nezaključenostjo Harryja Potterja, a mislim, da ne na tak način, kot si to predstavljaš. Namesto tega, da sem iz MRLAKENSTEIN skoval IME PRIIMEK (MARK NEELSTIN), bi prav lahko kot avtorica skoval tudi IME IME PRIIMEK (morda s sledenjem izvirniku, ki si za drugo ime potrebnih več črk, predvsem samoglasnikov, pridobi z I AM LORD VOLDEMORT). Toda glede drugega imena sem bil raje previden. Anagram je bilo vsekakor treba napraviti in očitno je bilo, kakšni sta funkciji prvega imena in priimka. Bistveno za prvo ime je, da je karseda angleško in vsakdanje (da je takšno, pove marsikaj o Mrlakensteinu in poleg tega avtorica zadevo dejansko izrabi v šesti knjigi, ko Dumbledore opozori Harryja na to dejstvo … in ga bo gotovo tudi v slovenskem prevodu). Za priimek pa je bistveno, da izraža poleg angleškosti ‘uganko’ (riddle). ‘Uganke’ v priimku mi žal ni uspelo spraviti skupaj, a zaradi tega se nisem kaj dosti sekiral, saj nikjer v besedilu pripovedi ni neposredno namignjeno, kako ‘ugankarski’ je priimek, in sem z lahkoto nadomestil to postransko ‘dodano vrednost’ z oplemenitenjem ustreznega drugega prevedka. Bolj me je mučilo drugo ime, Marvolo: avtorica je v zvezi z njim očitno še nekaj naklepala, saj je zelo eksotično, a iz takšne eksotike je moč napraviti marsikaj. Zato se mi je zdelo bolje, da se ne ‘zakoljem’ in ga enostavno preskočim, dokler ne bo jasno, v kakšen namen ga bo izrabila, ter ga vpeljem šele takrat.

To se je izkazalo za zelo modro. Prvič: šele v šesti knjigi izvemo, da gre za ime z isto začetnico, kakršna je lastna imenom vseh Studdnov. Drugič: tu se nam šele pojasni, da gre za eksotično ime v smislu cirkusantskih (kot takšno ga s silovito ironijo Rowlingove označi – saj lahko izdam slovensko varianto, ne? – gospa Zele v sirotišnici). In tretjič: v šestici se šele pokaže, da mora biti ime še kako skrivno (Mrlakenstein ga ne izda nikomur, saj bi ga sicer lahko povezali s Studdnovimi in tako morda našli enega od Skrižvnov). Če bi torej srednje ime prevedel že v prvi knjigi, bi si zaradi zgornjih zahtev gotovo nakopal cel kup problemov in bi težko spravil skupaj kaj konsistentnega s pripovedjo. Ker ga nisem, pa bom z nekaj nemotečimi spremembami besedila v šesti knjigi optimalno sledil izvirniku: ustrezalo bo vsem tem zahtevam, da bolj ne bi moglo … in zanj bomo izvedeli šele v šestem delu, kar bo povsem skladno z njegovo skrívnostjo, mar ne?

Uf, to sem se razpisal. Upam, da sem bil vsaj zadovoljiv in razumljiv.

Lep pozdrav z željami, da ti študij lepo teče,

Jakob

2. del (10. april 2008)

10. Od: Charlotte Riddle

Prevod sedmice mi je bil zelo všeč. Prebrala sem že angleško verzijo (dobesedno požrla sem jo), slovenske pa sem se lotila bolj počasi. Marsikatera stvar se mi je bolj razjasnila, zgodba je res odlično prevedena. Ko je moja mami prijela knjigo v roko in jo malo prelistala, je izjavila, da je kar težko čtivo. Sama se strinjam, opisi so perfektno prevedeni! In ostale stvari tudi.

Da pridem do vprašanja! Sprašujem se, če ste bili kaj pod pritiskom, ko ste prevajali. Namreč pred vami je prevajal g. Gradišnik in imena je malce po svoje prevedel, itd. Hočem reči, če ste malce nalašč (morda, ne razumite me narobe, prosim!) drugače prevajali imena in podobno. In kakšen je bil ‘feeling’, ko ste prevajali zadnji del?

LP, Charlotte Riddle

Draga Charlotte,

lepa hvala za prijaznost in za vtise! In pozdrav tvoji mami; staršem, ki si vzamejo toliko časa, da si ustvarijo vsaj površen vtis o čtivu svojih otrok, velja priznavalno pokimati.

Kar se tiče ‘feelinga’ in pritiska lahko na oboje odgovorim hkrati: občutek je bil takšen, da pritiska med samim prevajanjem ni bilo. Kakšen je bil občutek, pa mogoče najbolje povem s sledečim.

Zdi se, da vsaka poustvarjalna dejavnost zahteva tudi tole: da se naučiš, kako oditi iz sebe in kdaj oditi iz sebe. Poustvarjalci o tem govorimo redko, ker gre za zadevo, ob kateri nekateri ljudje radi zmajejo z glavo, a sem ter tja komu izmed nas le ‘uide’. Že davno – mislim, da sem bil takrat še dijak – je o tem na primer v intervjuju za Sobotno prilogo govoril Branko Šturbej. Nekako takole: najbolje igra, ko se sredi predstave zave, da gleda samega sebe, kako igra in se v bistvu usmerja. Pri prevajanju ni nič drugače, a kot rečeno: naučiti se je treba, v kateri fazi prevajanja naj greš iz sebe, predvsem pa moraš vedeti, kako do tega prideš. Priučiti se določenih tehnik je bistveno, ker včasih pač nisi razpoložen. Marsikaj te lahko grize, lahko si enostavno malo len, ali si morda preveč utrujen. Ampak pri sedmici s tem ni bilo težav: tak je bil ‘feeling’, včasih sem celo težko ločil med tem, da sem tukaj in tam, ker je bilo oboje tako podobno.

In zato: misliš, da bi pri takšnem občutku prevajal ‘nalašč drugače’? A če bi rada bolj stvarne razloge, da nisem mogel obdržati ‘prevodov’ Polkrvnega princa: v predgovoru k debati z ljubitelji (http://www.hpslo.com/?hpslo=razprava) navajam tri.

Lep pozdrav tudi tebi,

Jakob

11. Od: klara

Za Vas nimam nobenega vprašanja, a bi Vas rada vseeno pohvalila, saj s svojim prevodom Harrya Potterja dodate še nekaj bolj čarobnega. Po mojem mnenju in zagotovo mnenju velike večine Harry brez Vas enostavno ni Harry in smo Vam zelo hvaležni, da ste knjigo prevedli Vi in ne g. Gradišnik. Lep pozdrav, Klara

Klara, zlata si!

12. Od: Rok

Kateri je bil vaš najljubši odlomek v Harryju Potterju?

Enega samega najljubšega pa res nimam! A če ti jih naštejem nekaj, da jih boš lahko primerjal s svojimi, naj bodo vsi iz sedmice, ki ti je najbrž najbolj v spominu: devetnajsto poglavje (Bravo, Ron!), prehod iz triindvajsetega v štiriindvajseto poglavje (Ubogi Trapets!), epilog (‘Ta dežela je najlepša / najbolj vesela dežela tega sveta / pod to prstjo spi prva zvezda / poslednja bo sijala s tega neba!’) …

13. Od: Sebastjan

Kaj najraje berete?

Vsako knjigo, kakršna koli že je, samo da je dobra!

14. Od: ana

kako prevajate besedila v slengu?

Zelo različno, odvisno od marsičesa, še najbolj pa od konteksta celotnega besedila, v katerem se ta sleng pojavlja. A če bi rada videla in slišala enega mojih izrazito slengovskih prevodov, si pojdi pogledat v Mladinsko gledališče predstavo Kok ti men zdej dol visiš! Prav prevod so ob izvrstni režiji in igri še posebej pohvalili vsi meni znani gledalci; stroka in laiki.

15. Od: tilen

katero knjigo bi radi prevedli (če še ne bi bilo prevoda)?

Zanimivo je prevajati že prevedeno, pri tem se naučiš marsikaj. O’Neillova drama Strast pod bresti, ki jo je v pradavnini, a za tiste čase naravnost fantastično prevedel Albreht, mi je bila sploh v užitek – bilo je, kot bi mi gospod gledal čez ramo, se kdaj pomuznil in dostikrat zajel sapo. A po drugi strani s prevodi pri nas že znanega ne gre izgubljati preveč časa; samo na področju mladinske književnosti nam na primer manjka poznavanje množice sodobnih literarnih del (beri: iz druge polovice 20. stoletja), ki so v anglosaškem prostoru klasična. Ker jih ne poznamo, smo vsaj nekoliko v duhovni zamudi. Ampak konkretnih naslovov, ki bi jih bilo treba prevesti, seveda ne bi navajal, da mi jih kdo ne ‘spelje’ …

16. Od: Ivo Lole R.

Spomnim se, da ste si na enem intervjuju zaželeli, da bi vas kdo vprašal, kaj bi videli v zrcalu Ajneneperh. No?

Pa še ena malenkost: nekje sem zasledil, da je po vašem Rožmarinova isto kot Privet drive? Mislite to resno?

Dragi Ribar,

najprej drugo: o, ja. To mislim povsem resno. Opažam pa tudi, da je tako med bralci izvirnika kot bralci prevoda približno enak odstotek tistih, ki jih bliskovito zadene, kaj z avtorico želiva povedati. In takšen, relativno nizek, naj ta procent tudi ostane; takšnih stvari se pač ne prinese na pladnju.

In še prvo: Zrcalo ajneneperh.

Videl bi sebe. Od zadaj. Pozno popoldne je. Nekoliko sem sključen, utrujen. Ne nujno prijetno, a nikakor izmozgan. Nekoliko utrujen. Zrem proti morju. Stojim na zelenem, zelenem hribu, obdajajo ga gore. Zaobljene, na vrhu kamnite, spodaj mahovje in vresje. Večer je. Piha. Včasih v sunkih prinese pršec. Zrak je tako čist, vse je tako ostro. Če stegnem predse roko, imam občutek, da sem se nečesa dotaknil. Svetlo je, čeprav se počasi začenja večeriti in je oblačno. Kam grem? Mogoče v kakšno hagridovsko krčmo. Mogoče vse tja do juga, na katerem se v Zrcalu vidi moja Mateja. Mogoče stopim pogledat, kako je z odraslima, zdravima in svojeglavima otrokoma; morda ima kateri že svoje male in mu je treba spet malo pomagati? Mogoče grem na še en pohod, dolg štirideset ali štiri tisoč strani. Ali pa je to trenutek pred zadnjim odhodom? Vsekakor je lep.

17­. Od: Bellatrix

Najprej moram pohvaliti Vaš prevod Svetinj smrti in prevod nekaterih imen (ob imenu Terdobooch sem se začela režat :D). Torej fantastičen prevod, imam pa samo eno vprašanje oz. pripombo. Zanima me, zakaj ste ‘horkruce’ prevedli kot skrižvne?

V izvirniku so ‘horxruces’ in zato se mi zdi bolje, da bi prevedli kot horkuci oziroma nekaj temu podobnega. Lp

Draga Krasotillya,

hvala za kratko poročilo in pohvale! A tvoje mnenje glede prevoda besede Horcrux je čudno. Če bi sledil principu prevajanja, kot si ga želiš, bi na primer stavek ‘Harry wanted to see the giant squid’ prevedel kar takole: ‘Heri vontid to si d džajant skuid’. Tako mi namreč predlagaš: naj pri Horcrux spregledam vse pomene te besede in jo ‘prevedem’ po principu ‘piši kao što govoriš u originalu’. Recimo: Horcrux = horkruc. Hm. To bi bil vendar res smešen prevod, ne?

Ampak z veseljem ti pomagam, če bi pravzaprav le rada dobila kakšen namig, kaj vse se skriva za Horcrux in zakaj je Skrižven tako izjemna prevodna rešitev: sledi povezavi na razpravo o prevodih poimenovanj iz šestice, ki se pojavljajo tudi v sedmici, (http://www.hpslo.com/?hpslo=razprava) in si poleg mojega nagovora preberi še klepet z ljubitelji v podoknu Horcrux – Skrižven. Vsega o teh dveh besedah seveda tam ni, a naša debata ti bo dala pravo smer.

18. Od: *…SnEvy…*

kdaj boste prevedli 6. del?

Če se prav spomnim, so na www.harryjezakon.com in www.emka.si objavili tako datume ponatisov prvih petih delov kot datum izida šestega dela (ta naj bi izšel začetek novembra, če se prav spomnim). Jaz bom prevod sicer dokončal v avgustu.

19. Od: Sara

Kaj ste si želeli postati, ko ste bili majhni?

Ha, ha, saj ne boš verjela: moja prva poklicna želja je bila postati strokovnjak za vulkane!

20. Od: your fan

Hi! No jst nimam nubenga uprašajna, sam morm Vam to puvedat de ste Vi res najbulš prevajalc kr jih j pa de ste res ful zakonsk prevedl HP!!!

Em, hvala, Colin …

21. Od: MARGARET

Imate hišnega ljubljenčka?

Ne, moja Mateja je na smrt alergična na živalsko dlako; kihati začne, čim kakšnega mačka ali psa samo zagleda, za krokodila pa nimamo prostora. A po drugi strani hodi sosedov mačkon Blackie kakat na našo zaplato za solato, nanj se derejo kosi, ki se mastijo s kakšnim že čisto mehkim jabolkom, vsako jesen nas obiskuje jeznorit jež, ki še posebej glasno gode in piha, če mu slučajno pozabimo pustiti kaj slastnega, selivke v neverjetnih jatah napadejo našo divjo trto, velerilci celo pomlad in poletje oponašajo kolibrije okoli kovačnika … in pravkar je na sosedovi strehi, niti pet metrov stran od okna mojega kabineta, pristala čisto prava štorklja! Kako je velika!

22. Od: xxx

Zakaj ste dali naslov 6.knjige Princ mešane krvi, ko pa je naslov Polkrvni princ čisto vredu.

Do petega dela pripovedi se je za čarovnike iz mešanih bunkeljsko-čarovniških družin v slovenščini že dodobra uveljavil izraz mešanec. In malo čudno bi bilo, če Raws pri kovanju svojega ‘skrivnega imena’ ne bi upošteval takšnih uveljavljenih izrazov svojega sveta, kajne?

23. Od: sarah

zanima me zakaj niste prevedli 6. knjige harry potter?

Tole vprašanje pa zahteva zelooo dolg odgovor … ki ga najlažje razbereš na naslovu http://www.hpslo.com/?hpslo=knjiga6-zaplet.

24. Od: Loona

Čestitam, knjigo ste napisali izvrstno. Zanima pa me, zakaj v knjigi ni pojasnjeno, da je Dumbledore gej.

Loona,

ti si mi ena! Ravno napisal pa Harryja Potterja nisem. Ampak vseeno hvala.

Kar se tiče Dumbledorja in njegovih strasti, je takole: ne, v knjigi nikjer ni izrecno napisano, da je bil gej. To je interpretacija, za katero smo izvedeli iz enega od avtoričinih pogovorov z bralci; nekdo jo je vprašal, zakaj Dumbledore nikoli ni bil poročen ali nekaj takega, pa je odgovorila, da si ga je vedno predstavljala kot geja.

Takšna interpretacija se meni sicer zdi zanimiva, pa tudi še kar verjetna: če je bil zaljubljen v Gellerta, potem je bil tisti pretep zanj pač še toliko hujša izkušnja in toliko verjetneje je bil zaradi njega do konca življenja samski. A po drugi strani sta sestrina smrt, do katere je prišlo v tem sporu, in Dumbledorjev občutek krivde povsem zadostna utemeljitev njegovega samskega statusa in je takšen homoerotični podatek precej postranske vrednosti. In predvsem: avtoričino mnenje, ki ga zasledimo izven samega literarnega dela, je zgolj ena izmed bralskih interpretacij. Kajti literarna teorija je glede tega zelo jasna: ko avtor knjigo zaključi, je samo še eden izmed bralcev.

Če se torej kdo strinja s takšno interpretacijo: OK. Če ne: tudi prav.

25. Od: laurA

POZDRAVLJENI!

kako ste sploh začeli prevajati?

uporabljate kakšen slovar?

zelo vas občudujem

Laura,

tako nisem zardel, že odkar je vzgojiteljica v vrtcu pohvalila moje naušnike!

Prevajati pa sem začel, ker sem študiral nekaj hudo ‘neuporabnega’: primerjalno književnost. Super študij, predavatelji, kakšne težko najdeš kjer koli na svetu, ampak človek se seveda vpraša, od česa bo živel. Pa sem med faksom začel eksperimentirati s tem in onim na področju literature … in ena od stvari, v katerih sem užival, ki mi je prav očitno šla od rok in je bila v tistih časih celo kar v redu plačana, je bilo prevajanje.

In, ja, ITAK! uporabljam slovar. Cel kup njih, pa še eno goro leksikonov in podobnega; prevajalca brez zelo dobre domače knjižnice in suverenega v iskanju uporabnih podatkov na internetu si pač težko predstavljam.

26. Od: Eva

SS sem prebrala v angleščini in zdaj še vaš prevod. Ocena obojega: Izjemno!

Moja vprašanja pa so naslednja:

– Ali ste vi kot še posebno pozoren bralec uganili, da je bil Dumbledore zaljubljen v Grindewalda?

– Ste kdaj prebrali kakšno fanfiction zgodbo (na primer od tistih na Bradavičarskih pripovedkah)?

– Ali lahko upamo, da boste kaj kmalu prevedli tudi knjižice o quidditchu in čarovniških živalih?

– S katerih vse študijev se da priti do prevajalskega poklica, kako začeti? Ali je pri nas med prevajalci huda konkurenca za nove knjige?

Ljuba Eva Hermiona!

Prav veseli me, da si se oglasila! In res si prijazna!

Na dve tvojih vprašanj sem sicer vsaj posredno že odgovoril: odgovor na prvo boš razbrala pri vprašanju 24, na tretje pri vprašanju 2. Glede drugega pa tudi nimam kaj dosti reči: ja, nekaj sem bral, a nagnenj, ki vodijo k pisanju fanfictiona, nisem nikoli prav dobro razumel. Gre za navdušenje nad možnostmi, ki jih nudi izmišljeni svet? Nad variacijami? Če bi sam že pisal, bi se sicer gotovo zgledoval po kakšnem vzorniku, a bi želel obenem napraviti nekaj ‘samo mojega’ … Ampak kaj govorim: saj niti nimam potrebe, da bi pisal, in takšna potreba je osnova, čeprav pri marsikaterem avtorju, tudi pri Rowlingovi, izhaja iz velike stiske.

Prevajalski poklic pa je seveda druga zgodba. Če je huda konkurenca? O, saj veš, kako gre tista: manjše ko je korito, večje so … Pomisli samo, kaj sta meni pri Harryju poskušala narediti moj bivši založnik in ‘prevajalski kolega’ (če z zgodbo nisi seznanjena, je njen dovolj objektiven povzetek s stališča ljubiteljev na http://www.hpslo.com/?hpslo=knjiga6-zaplet). A naj te to ne odvrne, če bi se res rada poskusila: dobrih prevajalcev je zmeraj premalo. In kaj bi ti pomagalo začeti? Akademije za literarnega prevajalca ni, za to delo pa je nujno obvladati … precej stvari. Ciljni jezik – tega moraš res imeti v mezincu (pa ne mislim samo na nianse slovnice, bolj pomembno je, da ti je jezik sam po sebi tako blizu kot je recimo klavir navdušenemu pianistu). Jezik izvirnika – hudo se pozanimaj, kakšno je stanje na oddelku za tuji jezik, ki bi ga rada študirala; če bi jaz hodil na angleščino na Filozofski fakulteti, bi se mi prejkone uprla. Morda najboljši recept, da se naučiš jezika izvirnika, je še zmeraj tale: noro in brezupno se zaljubi v človeka, ki ga obvlada; priporočam na podlagi osebne izkušnje, pa tudi izkušnje množice drugih prevajalcev. Literarna izobrazba – če računaš nanjo (in kot literarni prevajalec pač moraš), potem ni druge, kot da vpišeš primerjalno književnost; brez nje boš zmeraj samo ljubitelj. Splošna razgledanost in poznavanje strokovne literature ali strokovnjakov, ki ti zapolnijo vrzeli v načitanosti – ne boš verjela, na kaj vse naletiš pri prevajanju. Bralci običajno to opazijo, šele ko s kakšno takšno malenkostjo kaj ni v redu, ampak brez res širokega znanja se boš mimogrede spotaknila ob povsem običajno napenjalno vrv, da o metafizičnem nihilizmu in diktamnusu ne izgubljava besed. Za vse do zdaj navedeno – beri. Čim več, a stvari, ki ti bodo v veselje. Tiste, ki ti niso v veselje, se nauči vzljubiti. Spoznaj kulturo, iz katere prevajaš – potuj, pogovarjaj se z ljudmi, čim bolj različnimi, večkrat po nekaj tednov živi na čim bolj različnih koncih te(h) dežel(e), izbori si kakšno štipendijo, študiraj tam. Najdi pravega urednika, pa potem še kakšnega, da ti bo pomagal – sama se boš težko naučila vsega. Najdi knjige, ki bi jih res rada prevajala – to so tiste, za katere boš znala povsem jasno povedati, zakaj bi jih rada prevajala, in boš za vsako znala izbrati glasbo, ki bo natanko opisala njeno bistvo, čeprav v bistvu ne bo imela z njo nobene zveze.

In to je to. Bolj ali manj, no, mogoče sem kaj spustil, ampak prav dosti ne.

Naj ti gre!

Pa še enkrat hvala!

Jakob

ps. Na, sem se že spomnil še nečesa: teorijo prevajanja pusti na začetku ob strani; samo zmedla bi te. Ampak preden se lotiš česa posebnega – boš že vedela, ko bo prišlo mimo tebe – pa se le zakoplji vanjo!

3. del (12. april 2008)

27. Od: Ema

Imate otroke?

Lučko, staro tri leta in pol, in Aljaža, starega eno leto. A kaj več se o svojih otrocih na tako javnem mestu ne pove.

28. Od: petra

najprej vas lepo pozdravljam! povsod, kjer zasledim vaše ime, ste podpisani kot Jakob J. Kenda. mene pa zanima, kaj pomeni drugi J v vašem imenu. še naprej ostante tko dobr prevajalc, k sigurn se bo še kkšna knjiga našla za prevest!

🙂 lp

Ljuba Petra,

najlepša hvala za tako trdno zagotovilo! In zgodbica okoli mojega imena: ko sem se rodil in so starša vprašali, kakšno ime sta mi izbrala, je prisotno sestro skoraj razgnalo – kakšno ime pa je to za fanta, saj se bodo samo norca delali iz njega itd. itn. In je poskrbela, da so v rojstni list zapisali Jakob; babnica je morala biti res strašna! A tudi starši niso bili od muh; ne vem, kako jim je to uspelo, a med mojimi dokumenti se je nekoliko kasneje udejanil še rojstni list z imenom, kot so mi ga izbrali. Sčasoma so me kajpada z občine poklicali, da bi bilo zadevo treba urediti, sicer – so mi žugali – bom moral dvakrat v vojsko. In najbolje se mi je zdelo obdržati kar obe imeni, saj me je toliko ljudi poznalo kot Jakoba, pa še zabavno je imeti ime, ki ti ga je določila taka gospa.

Lep pozdrav,

Jakob Jolanda Kenda

ps. Ne, saj ne, no. Jaša.

29. Od: tilen

kakšna se vam zdi hpslo stran?

Kar poznam naših literarnih ljubiteljskih strani, je HpSlo daleč pred vsemi. Deloma prav gotovo zaradi njenega vrlega vodstva, predvsem Aryla, a tudi drugih ‘varuhov’, deloma pa zaradi posebne klime, ki vlada v celotnem HP-fandomu; raziskovalci so že večkrat opazili, da je HP-fandom nekaj posebnega zaradi prijetne mešanice večinskega otroškega in najstniškega bralstva ter manjšinskega odraslega, med katerim je toliko staršev. In to je seveda bistveno: ljudje. Če so pravi, so slej ko prej tudi njih dela.

30. Od: someone

mene zanima zakaj ste ‘for greater good’ prevedli ‘za obči blagor’ in ne ‘za boljši jutri’ kot bi se saj pomoje veliko bolje slišalo in se mi zdi to bolj verjetno geslo nekega coprnika??

Hja, če bi Rowlingova zapisala ‘for a better tomorrow’, bi bil tvoj prevod čisto pravi. Pa ni. Na srečo, kajti vsaj mene bi kaj takega prej spomnilo na ne preveč posrečeno reklamno geslo kakšnega energetskega giganta.

31. Od: Barbii-chan

Zdravo!

Že nekaj časa prebiram vaše prevode, in zdi se mi, da ste izjemen prevajalec, a zanima me, kje dobite toliko motivacije, da prevedete celo knjigo. To sprašujem zaradi preprostega razloga: kadar jaz prevajam kratke tekste iz interneta, se mi ne da več že po strani ali dveh. Vem, da je to nenavadno vprašanje, toda res bi rada odgovor.

Hvala lepa ^^

Nasvidenje

Draga Barbi,

se klanjam. In nič se ne opravičuj: vprašanje nikakor ni nenavadno, je pa eno izmed tistih, ob katerih človeku postane nerodno; kako bi odgovoril nanj, da ne bi zadeva izpadla patetično?

Mogoče takole: če imaš kaj rad, ti za to ni težko malo potrpeti. No, včasih moraš potrpeti kar precej več kot malo in zaradi tega si lahko hudo jezen ali žalosten, ampak potrpiš pa vseeno.

Jakob

32. Od: Neža

Si ogledate tudi filme o Potterju? Kaj si mislite o njih?

Filme, nastale po pripovedi, sem si seveda ogledal, saj je to za prevajalca Harryja Potterja pač najpomembnejša postranska stvar na svetu. In kaj si mislim o filmih, sem povedal že nekajkrat, sem pa za tole vprašanje vseeno hvaležen, ker lahko ob njem nekoliko preciziram znano izjavo: ko bi le ustvarjalcem filmov o Harryju Potterju uspel ‘veliki met’ in bi bili filmi o njem tako izvrstne in prelomne upodobitve fantazijskega sveta, kot so bili filmi o Gospodarju prstanov!

33. Od: Nenya

Gospod Kenda, Vaši prevodi so mi zelo všeč.

Zanima me, koliko ste stari, koliko časa že prevajate, s čem ste začeli: vaš prvi prevod? Kaj najraje berete?

Lp, Nena

Draga Nena,

lepa hvala! Star bom vsak hip 35, prevajam že kakšnih petnajst let, moj prvi je bil prevod ene luštne komedije Raya Cooneyja, sodobnega angleškega dramatika, za meni ljubo čtivo pa glej še eno hitro vprašanje: 13.

Lep pozdrav,

Jakob

34. Od: Vid

Katero knjigo ste najtežje prevajali?

V okviru pripovedi o Harryju Potterju? Pravzaprav mi nobene ni bilo težko prevajati.

35. Od: Tjaša

Ali ste to knjigo prevajali sami ali vam je kdo pomagal, oz. ali ste koga vprašali za kak nasvet prevoda kakšnega uroka.

Ja, prevajal sem sam. In kot sem povedal že večkrat: če bi nas Harryja prevajalo več, bi bilo približno tako, kot če bi na isto violino igrala cela skupina ljudi. Takšen eksperiment bi bil v kakšnih zelo nenavadnih okoliščinah lahko celo uspešen (recimo v cirkusu), pri Harryju pa pač ne.

Toda to seveda ne pomeni, da mi nihče ni pomagal; vsakemu se kdaj zatakne, posebej pri tako zapletenih stvareh, kot je prevod fantazijske pripovedi. Mdr. ste mi pomagali sami ljubitelji v razpravi, na katero sem opozoril že pri več prejšnjih vprašanjih: dve zadevi sem zaradi razprave spremenil, eno s predlogom Koraline. In, seveda, v največjo pomoč mi je moja Mateja, s katero se pri ravno pravih stvareh tako fino ujameva (oba sva na primer prevajalca) in sva si pri ravno pravih stvareh čisto različna: Mateji gredo pri prozi zelo od rok epske stvari (kakšni opisi in podobno), meni pa dramske (na primer dialog) in lirske (kakšna zašpiljena vstavljena pesem).

Bistveno pri tem, da ti nekdo pomaga pri prevodu, pa je tole: marsikdo ti lahko pomaga ali poskuša pomagati, ampak končna odločitev mora biti tvoja. Kajti nasveti raznih pomočnikov so pač lahko šibki; če bi na primer ‘ubogal’ prejšnjega urednika, bi ne bilo bunkeljnov.

36. Od: Bridge

Ste si katero Gradišnikovo kritiko vzeli k srcu in ste katerega izmed njegovih iznajb in novotarij neopazno želeli uvesti (oz. ste vsaj razmišljali) v prevod SS?

Bridge, koliko so vredna mnenja mojega ‘kolega’, si lahko prebereš tudi že v kakšni magistrski nalogi, a če ti knjižnice Filozofske fakultete niso blizu: v kolumni Beležkarstvo za višjo stopnjo (http://www.hpslo.com/?hpslo=kolumna22) BRB čisto dovolj utemeljeno ugotavlja, da v ‘pojasnjevalniku’ od črke A do črke F ni niti enega gesla, ki ne bi bilo vsaj problematično, če že ni v njem kakšne v oči bijoče napake (od F naprej pa se ji ga zato sploh ni ljubilo pregledovati). Bi se ti na mojem mestu torej oziral/a na pojasnjevalnik in sorodne pisarije? Bi si ga ‘vzel/a k srcu’? Bi ga imenoval/a kritika? In na takšni slabotni osnovi temelječe ‘iznajdbe’ ter ‘novotarije’ – bi jih želel/a uporabiti, tudi če bi jih lahko?

37. Od: Ginny

Se vam ne zdi, da je pisateljica z zadnjo knjigo na silo zaključila serijo? (sem oboževalka Harry-a Potter-ja, a mislim, da bi bilo bolj čustveno, če bi umrl tudi on)

Hm. Harry je sirota, ki šele pri enajstih letih prvič pride vsaj do kakšne fotografije svojih staršev. Do enajstega leta mora živeti pri svojih sorodnikih, ki ga imajo za izrodek in tako z njim tudi ravnajo; njegova ‘soba’ je omara pod stopnicami. Po tem mora pri njih preživeti še celo vrsto počitnic. Zaznamovan je tudi v svojem svetu; resda je ‘slaven’, a zaradi tega ima več težav kot ne. Kaj vse govorijo o njem sošolci, kadar koli gre kaj resnega narobe, kaj vse se piše o njem v takšnih primerih po časopisih. Vpričo njega in v njegovih očeh zaradi njega nato umre še boter. Vpričo njega umre njegov največji vzornik. In tako dalje. Na koncu pa naj bi ga avtorica še ubila?

Vsaj meni se zdi dosti bolj čustveno, da preživi.

38. Od: Lord Mrnjav

Kakšen bi bil vaš varuh? Kaj pa daemon?

Ljubi Mrnjavkenstein!

Glede mojega daemona ne morem biti v dvomih: ‘izračunati’ sem si ga dal na ‘sajtu’ filma (http://www.goldencompassmovie.com/). Pri tem sem bil celo zelo zvit, pa sem dvakrat odgovoril na vprašanja, ki ti jih zastavijo, preden prideš do rezultata. A obakrat je bil moj daemon povsem isti, torej zadeva drži! In rezultat: moj daemon je strašna TIGRICA! GROAR!

In varuh? Ah, tega sem dobil prav ob pripovedi Harry Potter. Ženska je in zmajevka: malo je na tej in malo na drugi strani, ‘na drugem vetru’. In ime ji je Irian.

39. Od: angie

Zapisali ste, da se vam zdi sedma knjiga izjemna. Kaj vas pri njej najbolj navdušuje?

Ključ za zaključek … Hvala, Angie!

Najprej je navdušujoče, da je vse na natanko pravem mestu, kar je za žanrsko literaturo (kamor Harry vsekakor spada) največja možna pohvala. Nas je Rowlingova na primer pustila nezadovoljne glede česa, kar je puščala odprto skozi celotno pripoved? Recimo glede Rawsa? In kako preprosto, a skladno z logiko svoje pripovedi, prav po dumbledorjevskem principu, pojasni vse v zvezi z Rawsom: zaljubljen je bil v Lily, to je vse, kar je treba vedeti. Ampak kaj vse takšna preprosta reč odpre! Kajti zaljubljen je bil čisto zares, tako preprosto do konca, da je bil njegov ‘drugi’, njegov varuh, brezkompromisno ona, srebrna košuta, zaboga, in to, kot nam tako rekoč na krožniku prinese Rowlingova, ga je odrešilo. Je lahko bolje podčrtala načelo ljubezni, ki ga je kot eno rdečih niti vlekla skozi celotno mamutsko pripoved? A, seveda, ob vsem ostalem je najpomembnejše pri tej na videz preprosti rešitvi Rawsovega problema tisto, o čemer bistra avtorica ne izgublja besed, temveč prepusti bralcem: koliko vas je pomislilo, kako sedmica pojasni, zakaj je bil Raws s Harryjem zmeraj tako hudoben? Harry ni njegov, pa bi moral biti, ampak v bistvu je, saj je od Lily, samo ni, od tistega zoprnega Potterja je, ki mu jo je ukradel, ampak vseeno je od Lily, ne, od Lily je, ni pa njegov, ampak kljub temu je njegov, ker je od Lily, ne … Sedem let, sedem dolgih let mu je šlo to po glavi, vsakič ko je Harryja videl, pa še kdaj vmes! Zato sem zapisal (http://www.hpslo.com/?hpslo=knjiga7-spremna): ubogi, ubogi zagrenjeni Raws!

In Raws je samo eden od mnogih vidikov, na katerih razplet smo čakali ter so rešeni tako izjemno. Potem pa drugo, kar je nujno: od takšnega avtorja pričakujemo, da nas bo s čim nič manj tehtnim tudi presenetil. Na primer z Dumbledorjem? Moj bog, česa tako mojstrskega pa res ne prebereš prav pogosto! Saj smo zmeraj nekako domnevali, da je Dumbledore lik popolne moralne avtoritete, mar ne? Človek, ki vidi v Zrcalu ajneneperh samega sebe s parom volnenih nogavic, ali kako že! Človek, ki se je v svoji popolnosti in zaradi svojih pedagoških ciljev odpovedal zasebnemu življenju in živi v celibatu! In tako dalje. A kaj se izkaže? Ne, da je bila vse to laž; to bi bilo prav ceneno in značilno za enega izmed poškodovanih gledanj na svet, ki jih Rowlingova najbolj zaničuje in ga predstavlja nemarna Brentsllovka. Ne, vse to je bilo res: Dumbledore, čeprav ‘mojster lutkar’, je bil lik popolne moralne avtoritete in bil je povsem predan svojemu delu. Toda iz pravzaprav edinega možnega vzroka: Albus je bil vse to iz občutka krivde. In, mimogrede! Kako bistveno je, da mladi bralci do zadnjega dela s Harryjem vred niso zares podvomili vanj: vsi pri svojem odraščanju vendar potrebujejo čim bolj idealno avtoriteto, a lahko odrastejo, šele ko si pridejo na čisto glede nje. In še enkrat: ne, ko se ta izkaže za svoje nasprotje, grdega in pokvarjenega dedca, ki skriva nemarne skrivnosti, temveč ko ga razumejo v celoti, kot človeka. In kako lepo in natančno nas Rowlingova dolgih šeststo strani vodi skozi natanko ta proces, skozi vse, kar mora Harry preiti v svojem odnosu do Dumbledorja, da dokončno odraste … Bildungsroman, na kakršnega bi bil ponosen Goethe!

To naju pripelje do druge perspektive, zaradi katere trdim, da je sedmi del tako izjemen zaključek. Proces v odnosu Harry-Dumbledore je namreč samo ena od stvari, pa niti ne najbolj izpostavljena, za katere v zadnjem delu Rowlingova tako lepo najde prostor. Utemeljeno: prej, predvsem v prvih delih, bi bilo to vendar tečno. Nastopajočim enajst-, dvanajst- in trinajstletnikom ter primarni publiki, osem- do dvanajstletnikom, vendar za kaj takega preveč ‘dogaja’. Potem (kako debela je naenkrat štirica!) si avtorica lahko vzame malo več prostora, a v nobeni knjigi pred zadnjo in za nobeno stvar, niti za drgnjenje Harryjeve jezice, toliko kot v sedmici. Kajti tu stvari, ki jih želi podčrtati, res drgne. In jih drgne. Še, pa še, pa še. Katero najbolj? Oh, ti mama! Kako bo našim trem božcem, do zdaj preskrbljenim od spredaj in od zadaj, posebej Ronu, ki se tolikokrat pritožuje, da so doma brez denarja, pa mu je še najbolj mehko postlano, kako bo torej tem trem božcem, ko bodo dejansko odrasli, ko bodo ‘na svojem’, kaj pa drugega! Mučno, ne? Koliko strani to vzame? Dvesto, tristo? Pa je kakšna odveč? Niti slučajno, kajti kaj vse se zaradi tega razvije, razelektri in razkrije v odnosu med trojko! Kajpada, bistveno v Deanskem gozdu, ki se kot po naključju znajde natanko na sredi sedmice, v Deanskem gozdu, ob katerem je Rowlingova odraščala, v Deanskem gozdu, ki je v sodobni britanski zavesti eden redkih še obstoječih otoških mitskih krajev; pojdite, če boste kdaj le lahko, tja kempirat in pohajkovat, resno.

In naprej: kako lepo in prebrisano, da je vrlo trojko poslala ‘kempirat’ in ‘pohajkovat’! Iz cele vrste razlogov. Ne samo zato, ker s tem ustvari pritisk, ob katerem lahko pride do zgornjih treh r-jev. Tudi samo zato ne, ker nam ravno v trenutku, ko bi to postalo že malo dolgočasno, ni več treba brati o quidditchu (in ni nam ga več treba prevajati! Prav rad verjamem, da je bilo Rowlingovi, kot je izjavila v nekem intervjuju, najtežje pisati o tekmah, kajti, moj bog, ob vseh svojih kvalitetah ima resnično obupno prostorsko predstavo in občutek za razmerja v njem! In čim dregneš v stavke, temelječe na takšnem slabotnem občutku, se ti razsujejo, potem pa pobiraj črepinje!), nam ni več treba prisostvovati Razvrstitvi in drugim ‘obveznim’ šolskim zadevam. Nak, ne samo zato. Bistveno je tole: kot v vsakem teatru so tudi pri Rowlingovi primadone in kot v vsakem teatru lahko drugi nastopajoči zadihajo in se pokažejo v pravi luči, šele ko se primadone malo umaknejo (ali jih umaknejo): zdaj je šele do konca opravljen proces, ki se začne v petici in pred nami je cela poljana mladih v polnem cvetu; kako lep pogled!

Ampak, hej! O teh stvareh se bom tako ali tako imel še priliko razpisati v ‘oni’ knjigi o sodobni fantaziji … Čeprav me ta trenutek grozno srbijo prsti, da bi vsaj skiciral, kako lepo in premišljeno se avtorica v sedmici poslovi od pripovedi z zadnjim obiskom ključnih magičnih krajev in bitij, ki smo jih spoznali v prejšnjih delih! Ne, zaenkrat moram zaključiti, kajti: šestica čaka in že zaradi teh nekaj odgovorov bom moral pospešiti že tako precej divje načrtovan ritem dela. Ampak vsaj mislim, da sem na ključna vprašanja odgovoril in boste iz njih lahko odgovore na svoja razbrali tudi tisti, ki ste ostali brez. In saj veste: mogoče kdaj drugič …

Še en lep pozdrav,

Jakob

ps. Najlepša hvala tudi vsem dekletom, ki so se obrnila na PIL s prošnjo, da v eno prihodnjih številk vključijo moj poster; ko sem izvedel za to, sem imel usta do ušes. Ampak dočakale pa tega ne boste, se bojim! Saj nisem Sharmer!

Posted on april 12, 2008, in Aktualno, Žurke. Bookmark the permalink. Comments Off on Prevajalec Harryja Potterja odgovarja na vprašanja ljubiteljev.

Komentarji so zaprti.

%d bloggers like this: