Izguba lastnega otroka je za starše večno trpljenje


16. 03. 2008. 06:34

Tale resnična zgodba me je močno ganila. Staršem, ki izgubijo otroka, ni lahko.

Klikni naprej → Pa naj bo spontani splav (na Kanalu A so predvajali dokumentarec, kjer je bilo povedano, da polovica žensk na svetu doživi spontani splav, od teh vsaka osma več kot trikrat), smrt v zibelki (otrok v spanju preneha dihati v posteljici), tragična nesreča ali bolezen. Ne glede na vzrok je smrt lastnega otroka za starše najbolj boleč trenutek življenja, kajti pokopati morajo svojega ljubljenega otročička, ki bi moral praviloma njih na stara leta. In nihče in nič ne more nadomestiti te žgeče bolečine in žalosti. Tolažijo se s tem, da je njihov otroček angelček v nebesih in da pazi na njih in (morebitne) bratce in sestrice. Tako, kot v zgoraj omenjeni tragični zgodbi s srečnim, a grenkim koncem.

Apdejt (11. 04. 2008 23:43)

Tistim, ki obvladate angleščino, močno priporočam branje tega bloga o malčici Audrey Caroline Smith, ki je že v nebesih. Zelo ganljiva zgodba, povzetek je tukaj.

Posted on marec 16, 2008, in Filozoforance, Ljudske sfere, Črna kronika. Bookmark the permalink. 3 Komentarjev.

  1. Oh, kako zelo žalostna zgodba. Sočustvujem ne le z njuno žalostjo, ampak tudi z vsemi žalujočimi starši povsod po svetu, ki so izgubili svoje otroke.

  2. Mislim, da je res med naj bolj hudimi rečmi, ki nas lahko doleti, smrt (lastnega) otroka, posebno če je že malo večji (po centimetrih večji, seveda je lahko še v nosečnosti). In sploh je smrt huda … vedno … mislim.
    Vse dobro!🙂

  3. O, lepo, da si se oglasila, Ana!😉

    Verjamem, da je splav res nekaj hudega za žensko.😦

%d bloggers like this: