Zakaj sem izjemno razočarana nad Brankom Gradišnikom alias prevodom Polkrvnega princa in slavnim Pojasnjevalnikom?


Slovenski prevod Harryja Potterja in Half-Blood Princea Harry Potter in Polkrvni princ

Vem, da je bilo na to tematiko napisanih ogromno kritik, kolumn, “blogov”, komentarjev, člankov, izšla je celo e-knjiga z naslovom Zbirka_kolumn_Branje na slovenski spletni strani o Harryju Potterju  (ki sedaj ni več dostopna), radoveden bralec naj posurfa tja in si prebere), kar dokazuje, da je velika večina slovenskih bralcev (torej poudarjam, da s tem merim zlasti na ljubitelje Harryja Potterja), izjemno in skrajno ogorčena nad “predrznostjo” gospoda t.i. “strokovnega” prevajalca Branka Gradišnika, ki se ponaša s široko bibliografijo prevodov, kolumn, knjig itd., kot je recimo vsem znan Gospodar prstanov.  Klikni naprej → (skoraj vse je objavljeno na odlični


Branko Gradišnik se je rodil 7. januarja 1951 v Ljubljani. Je profesor umetnostne zgodovine in sociologije, magister humanističnih ved (Lancester, Anglije), prejemnik nagrade Prešernovega sklada (zbirka kratkih zgodb Zemlja zemlja zemlja, 1981) in puljske Zlate Arene (scenarij za film Leta odločitve, 1984). Javnosti je znan predvsem kot kolumnist (Iz žaklja za Oraklja, Prav nič zaupno, Pisma iz zmajskega mesta, Na Irskem v Sobotni prilogi Dela, 1994-1998) in pisatelj, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Med pomembnimi avtorji, ki jih je prevajal, so Charles Dickens, Gilbert Keith Chesterton, Richard Adams, Kurt Vonnegut Jr., James Dickey, Mark Twain in drugi.

Gospodar prstanov

Gospodar prstanov od A do Ž

No, za Gospodarja prstanov se je res potrudil, se vanj poglobil in celo napisal enciklopedijo pojasnil na to temo, torej Gospodarja prstanov od A do Ž. Vsekakor je veliko neprimerno boljši od prvotnega “skrpucala”, ki pa je vendarle bil bolj domač in bližje (vsaj zveneč) naši materinščini, kajti vendarle njegov jezik v prevodu veliko bolj kompleksen in milo rečeno starinski, češ, da je tudi Tolkienova knjiga iz stare angleščine – pa vendarle ni to čisto res, kajti v sami angleščini je jezik tekoč, sodobnejši in tudi gladko teče zgodba, seveda z določenimi jezikovnimi vložki, saj si je J. R. R. Tolkien izmislil celo paleto jezikov in zgodovine ter obilnega podatkoslovja Srednjega sveta.

John Ronald Reuel Tolkien

Skratka, ne bom ponavljala splošno znanih kolumn, ki si jih lahko preberete na zgoraj omenjeni strani, moram pa pristaviti še svoj lonček.

Namreč, dobesedno me je pogrelo, ko sem zasledila, da si je drznil gospod Gradišnik na svojemu blogu objaviti svoj predlog, da bi kar z glasovanjem preko SMS izbirali med njem in prvotnim prevajalcem Harryja Potterja, Jakobom Jašo Kendo. Mislim, človek hoče še iz tega skovati še večji dobiček, saj je odkrito priznal, da mu je bil Harry Potter samo posel in nič osebnega – s tem, da je še trdil, da mu nikakor ni treba sploh prebrati prejšnjih knjig iz serije, saj mu čisto zadostujejo filmi. Ne, ravno nasprotno, filmi so večinoma prirejena različica knjige in tudi zato precej okrnjeni, skrajšani in tudi spremenjeni v smislu same zgodbe. To je enako, kot da odpreš Tolstojevo Vojno in mir na 537 strani in naprej prevajaš iz angleščine magari (domnevam, da mu je Tolstoj blizu, saj je za “Slughorna” uporabil kar prevod “Toastwamp”).

Harry Potter in Kamen modrosti

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Harry Potter in Jetnik iz Azkabana

Harry Potter in Ognjeni kelih

Harry Potter in Feniksov red

Lev Nikolajevič Tolstoj

Lev Tolstoj: Vojna in mir

Horace Slughorn alias Comodus Horatius Toastwamp

Pa še to – na svojemu blogu je izrecno poudaril, da mu je bil Harry Potter v muko za prevajanje in samo posel in da se zahvaljuje samemu Bogu, da mu ga trenutno ni potrebno prevajati, saj poskuša, kar se da uspešno promovirati svojo najnovejšo knjigo RokaVodaKamen – citiram:

“Prejle sem doživel bližnje srečanje s Harryjem Potterjem.

Očitno sem ga bil mimogrede omenil v eni od prejšnjih objav, češ kakšno izgubo bi zdaj imel, ko ne bi mogel služiti s prevajanjem, ker se ukvarjam s promocijo RVK.

Nekdo je to šalo z zamudo opazil in me ostro prijel, kaj je zdaj to: ali bom ali ne bom prevajal?

Pojasnil sem, da sem imel za hvalabogu 2 razloga:

1. Med prevajanjem špehov se ne da urejat blogov

2. Bil sem zaradi prevoda 6. knjige že dovolj popljuvan, da mi je vsaka sekunda, ki jo preževim ob neprevajanju HP, obliž na ranah.

Izjav ne bom več dajal, razen spodnje:

odločil sem se, da založbi, ki se pripravlja prevzeti pravice (kajti vse kaže, da prejšnja založba knjige ne namerava izdati), predlagam, da naredi iz vprašanja Gradišnik ali Kenda velik dogodek. V daljšem času (kajti prevod bo itak izgotovljen z zamudo) naj ima odprto številko, na katero naj bralci/bralke pošiljajo svojo SMS odločitev bodi zame bodi za Kendo, potem pa, kome obujci a kome opanci. Po preteku, recimo, enega meseca, naj se prevod zaupa tistemu, ki je prejel več glasov! Sam bom zadovoljen, če mi bodo ostali samo obujki.

Fer?”

Branko Gradišnik: RokaVodaKamen

Aha, torej se je gospod Gradišnik le šalil s tem predlogom o glasovanju SMS – ne, to ne bo držalo, saj je to tako delikatna zadeva, da v temu ne vidim niti kapice humorja. Ja, še dobro, da je tako zaposlen s svojim blogom , seveda, to mu pobere preveč energije, da bi zmogel prevajati tak “špeh” kot je Harry Potter – sumim pa, da za Polkrvnega princa ni potočil niti kapljice pota, saj ga je prevedel na “hitrco”, češ, “eh, važno, da je preveden, koga briga strokovnost.” Aha, torej ga je prizadela vsa ploha obtožb in kritik na “konto” Polkrvnega princa – se pravi, da vendarle mu ni totalno vseeno za Harryja Potterja, kaj? No, to, da se Epta prodaja, je že javna tajna – nič novega, gospod Gradišnik, srčno pa upam, da vas nova založba ne bo vzela pod svoje okrilje pri morebitnemu prevajanju Harryja Potterja. O obujkih pa ni govora, saj ste si že prislužili kar čedno vsotico denarja s prevajanjem Polkrvnega princa, kajne? Sigurno ga niste iz prostovoljnega principa prevajali, ampak iz finančnega pogleda za profit …

Spet citiram:

“Zdaj pa računaj še, da se s temi rečmi ukvarjam že mesece. V tem času, odkar traja promocija (torej ves zadnji mesec), bi bil lahko tudi delal kaj drugega. Torej izpad dohodka, enomesečni zaslužek: če bi bil recimo prevajal 7. del Harryja Potterja (pa ga hvalabogu ne), bi bil ta izpad že bajen…”

Pohvalno pa je, gospod Gradišnik, da vsaj priznate pri samemu Bogu, da vas prevajanje in fenomen Harryja Potterja nič ne gane in mika – torej čemu pa ste se ga odločili prevajati, če vam je tako brezvezen – mar bi se raje lotili novega prevoda Oliverja Twista pisatelja Charlesa Dickensa – sigurno bi bil to vam enakovreden in hvalevreden zalogaj za kvaliteten prevod …

Charles John Huffam Dickens


Charles Dickens: Oliver Twist

In že spet citiram:

“Pred nastopom me je pričakal šok — dve TV ekipi. Ena, TV Info, je bila zadovoljna z mojim odgovorom, druga, TV Čarli (ali Charlie, kaj pa vem). Te je v bistvu zanimalo samo, ali vem, zakaj me bralci Harryja Potterja sovražijo. Ko sem se razburil, češ kaj ima to zveze s promocijo romana, so bili zelo zadovoljni.”

Info TV

Čarli TV

In Čarli TV je bila zelo zadovoljna s tem, da ste se razburili, kaj ima to za opraviti s Harryjem Potterjem – jaz bi to razumela kot provokacijo? No, no, torej to vas je šokiralo – mene pa res veseli, da je vsaj TV Čarli posvetila svoj čas tudi problemu slovenskih ljubiteljev Harryja Pottterja, ki so izjemno razočarani nad vašim prevodom – tudi Latinska Amerika ima podoben problem – so namreč nezadovoljni z založbo Salamandra, a pri njih je vsaj večja populacija in tudi večji knjižni trg kot naš, tako, da bodo prej ko slej prej dosegli literarno agencijo Christopher Little, ki upravlja z avtorskimi pravicami (ali pa celo) Joanne Kathleen Rowling, kot naš mali slovenski trg, ko bi vendar nekateri radi videli, da bi slovenščina kot jezik izginila, na kar opozarjajo nekateri strokovnjaki, med njimi tudi Jože Toporišič, ki ga osebno zelo spoštujem in cenim.

Joanne Kathleen Rowling

Jože Toporišič

No, ko že surfam po njegovemu blogu, mi je padlo v oči zlasti tole, citiram spet:

“In nazadnje: blazno mi gre na živce, da ima RVK I na emki oceno ***. Sumim, da je izvir tega iskati v času, ko je Harry Potter že imel mozolje, njegovi bralci pa še ne. Pa bi prosil TISTE MED VAMI, KI SO PRVI DEL RES PREBRALI, da mi date na zadevni strani oceno, kakršno pač mislite, da bi knjigi po pravici šla. Če se vam ljubi, seveda. Več ocen bo zmanjšalo možnost statistične aberacije (zdaj je ocen menda 19, toliko pa jih je bilo mnenda, še preden je izšla prva knjiga, vsekakor preden jo je kdo prebral).”

Emka

Harry James Potter

Aha, gospoda Gradišnika torej močno skrbi statistična ocena njegove knjigice, pardon romana RokaVodaKamen, na Emki in je to pripisal “bralčkom” Harryja Potterja, ki so ga brali, ko so bili stari komajda šest let, mar ne? Ne, tudi odrasli ga beremo, pa še ne pomeni, da bi nas omenjena knjiga kakorkoli poneumljala – ne, vzameš ga lahko kot sprostitveno branje. Kaj se ve, koliko stari bralci pa bodo brali vaš roman, morda že triletniki. In domnevam, da o prvemu delu govori o svojemu romanu ali pa morda o Harryju Potterju? Lahko bi se malo bolj jasno izrazil, da ve bralec, na kaj meri s tem stavkom.

In še tole, sploh nisem mogla verjeti svojim očem, ponovno citiram:

“Potem je nekdo z usodnim glasom izrekel domnevo, da so poslušalci Saše Lendero hkrati tudi bralčki Harryja Potterja. Ta teza se je zdela verjetna, ker je po napovedi Mančine prireditve v Jani res zraslo zanimanje za moj blog (kar vidim po porastu klikov na števčku). In ker sem dan ali dva prej doživel nekaj mučnih trenutkov, ko je kazalo, da se bo blog od mojega dnevnika o RVK sprevrgel v tuj dnevnik o HP, sem se resno ustrašil.

Izkazalo pa se nje, da so bili strahovi neupravičeni. Mladine skoraj ni bilo; prevladovala je generacija, ki se pozdravlja z: “Dobro zgledaš!” Kar pa se Saše Lendero tiče, se je izkazalo, da je brihtna, izobražena, emocionalno živa in zelo iskrena oseba, ki je mojo knjigo brala natanko tako, kot bi si želel, da bi jo brali tudi drugi. Pozorno in z osebno udeležbo. Ker je iskrena, je tudi povedala, da je bila sama 8 let v emocionalnem gordijskem vozlu, katerega pentelj se je z muko spominjala ob branju pentelj, ki jih skuša razfecljati Frane.”

Saša Lendero

Jana

Oho, na moč zanimivo. Torej poskuša gospod Gradišnik “bralčke” Harryja Potterja vmešati vsepovsod, kolikor je možno in jih s tem kar se da oblatiti, v temu primeru jih je vse označil za oboževalce Saše Lendero (s vsem spoštovanjem do Saše Lendero). Aha, vendar sklepam iz omenjenega, da je gospod Gradišnik doživel globoke fustracije glede Harryja Potterja, saj misli oz. je neke vrste paranoičen, da ga “bralčki” Harryja Potterja čakajo za vogalom s transparenti v “kao” stilu: “Grado naj crkne, hočemo Kendo, edinega pravega prevajalca Harryja Potterja!” Ne, spoštovani gospod Gradišnik, mislim, da se motite – ne bojte se, da vaš velecenjeni blog obiskujejo le “bralčki” Harryja Potterja, pa dajte mi malce pojasniti tole čudo – v omenjenemu Pojasnjevalniku poudarjate dejstvo, da so “bralčki” Harryja Potterja mladoletni “froci”, ki nimajo blage veze, kaj je prava knjižna slovenščina in kako izgleda kritičen ter strokoven prevod kake knjige – po temu sklepam, da po vaši logiki torej niso umsko razviti na tako visoki ravni, da bi bili sposobni spremljati vaš blog. Torej, bi bile po vašem raznorazne kolumne, komentarji na forumu in izdana e-knjiga ter prizadevanje Odbora za kampanjo kvalitetnega prevoda sedme knjige le brezvezna sanjarija in pisarija “folka”, ki si s tem preganja dolgčas in kar nekaj “bluzijo”, samo, da bi oblatili vaš veleimenitni ugled kot prevajalca. Močno bi vam priporočala, da si s kritično krinko vsaj preberete omenjeno e-knjigo in potem komentirate, če priznate, da je to res storjena napaka, ali da se mi lažemo. Bilo bi pošteno, veste. Aha, dobili ste idejo, da bi vam nekdo ukradel blog RokaVodaKamen in ga kar spremenil v tuj dnevnik o Harryju Potterju – ne, bodite kar brez skrbi, noben resen oboževalec Harryja Potterja se ne bo spustil na vašo raven in vam kar “ukradel s pomočjo hekerskih sposobnosti” vaš blog ter ga spremenil v dnevnik Harryja Potterja.

Ne morem se pa strinjati z neko hipotezo, da naj enostavno spregledam prevod gospoda Gradišnika, ki je samo “embalaža, ovitek” in uživam v sami zgodbi Harryja Potterja.

Kajti prevod je zelo bistven za samo zgodbo, kako jo bo bralec doživljal, spremljal in razumel, ne da bi se moral mučiti s celo goro raznoraznih jezikovnih strokovnih knjig – SSKJ recimo – mislim, otroška oziroma mladinska literatura, kamor spada Harry Potter vsekakor ni namenjena temu, da bi se obenem ob branju leposlovja hkrati še učili podrobne slovenščine (kot jih “spodbuja” gospod Gradišnik), res je, da si z branjem širiš obzorja (tudi zame to velja vsekakor, saj sem prebrala ogromno literature), vendar mora to biti v konceptu tistega, za kar je namenjeno – torej za izobraževanje (za kar so že učbeniki, leksikoni, slovarji, eseji, strokovna literatura, spisi) ali za sprostitveno branje – leposlovje (v temu primeru mladinsko).

SSKJ

Prevajalec mora vsekakor izvirnik približati jeziku, v katerega prevaja in to tako, da bralci uživajo v njemu tako kot originalno govoreči bralci (kot angleški/britanski bralci bi tudi slovenski morali) – hvala Bogu, da obvladam angleščino tako odlično, da lahko uživam v izvirniku, problem pa je za tiste, ki tega ne znajo – torej ravno v temu naj bi bil smisel prevajanja.

Težko pa je res soditi, kako bi Kenda prevedel Gospodarja prstanov, kajti teoretično Harry Potter je nekaj čisto drugega kot Tolkienove knjige – na to bi morda vedel odgovoriti le Kenda sam. Sama sem prebrala Ognjeni veter in Njegovo temno tvar ter sem navdušena nad njegovimi prevodi (tudi originale sem primerjala) – torej Kenda je sposoben prevajalec, o tem, kako zelo strokoven (v primerjavi z ostalimi prevajalci), bi kvečjemu znali objektivno presoditi le kolegi iz prevajalskih krogov in morebitni literarni kritiki.

Jakob Jaša Kenda


Vetrna piščal (Ognjeni veter)

 
Mojstrovi sužnji (Ognjeni veter)

Ognjena pesem (Ognjeni veter)

Severni sij (Njegova temna tvar)

Pretanjeni nož (Njegova temna tvar)

Jantarni daljnogled (Njegova temna tvar)

Skratka, Kenda je čisto dostojno in po mojem mnenju fantastično prevedel Harryja Potterja (napake – mladi čarovnik, pegasti dolgin itd. v Harry Potter in Feniksovem redu na primer – je seveda lahko naredil, kdo pa jih ne dela?), kar pa še ne pomeni, da ne bi kdo še boljše prevedel.

Aha, sedaj pa sem na Wikipediji prebrala to, česar sicer nisem vedela – da je gospod Branko Gradišnik sin pisatelja in prevajalca Janeza Gradišnika (kar je vsekakor zanimivo, torej družinski poklic) – s tem bi se morda dalo sklepati, čemu je gospodu Gradišniku tako zelo do ugleda in se vzdiguje nad drugimi kritiki in bralci prevoda Harry Potterja, meni pač, da je dovolj strokovno podkovan, da lahko druge poučuje o razlikah in kvaliteti prevoda, skrajno nestrokovno je nekoga tako napasti v prevodu, kjer se ne more braniti in niti priznati svojih napak (seveda, najtežje je pomesti pred svojim pragom) in še zlasti »prodajati« take “floskule”, na primer, da ni pomembno prebrati predhodnih knjig iz serij – mogoče pa vsa ta nadutost sledi iz pedigreja, kaj pa vemo.

Wikipedija

Janez Gradišnik

Torej, to kaže na očitno ignoranco in malomarnost prevajalca, kajti moto vsakega člana te stroke je, da poskuša, kar se da, približati original v prevodu jeziku, v katerega prevaja, tako, da tudi bralci prevoda uživajo v literaturi tako kot prvotni bralci. Torej, totalno je poteptal Joanne Kathleen Rowling kot pisateljico, saj je sam dodal kar celo nabirko domislic in tudi vse mogoče navedke, ki ji Joanne Kathleen Rowling sigurno ni nikakor napisala v izvirniku.

Kar pa je storil s Pojasnjevalnikom, je katastrofa prve klase – v njemu si je drznil oblatiti Kendin ugled in ga poskušal prikazati kot manjvrednega, “tumpastega “prevajalčka iz osnovne šole, ki se ne more niti kosati z njem. To nikakor ni etično ne moralno niti pošteno do Kende, ker se le ta ni mogel braniti na enak način, torej v knjigi – bolj pametna ideja bi bila, če bi gospod Gradišnik raje napisal kakšen članek, komentar, blog, karkoli, na tematiko prevajanja Harryja Potterja s čimer bi se omenjeni prevajalec mogel braniti in tudi pojasniti svoja načela ter povedati svojo verzijo, govorim seveda o Kendi.

Pa, niti ne govorim toliko o omaloževanemu ugledu Kende, katerega prevodi so se prikupili celotni slovenski populaciji, ki je brala (in še vedno bere) Harryja Potterja, saj so bralci (gospod Gradišnik jih imenuje za “bralčke”, ki še osnovne slovnice ne obvladajo, kaj šele, da so tako navdušeni nad Kendinim skrpucalom in nimajo pojma od pojma, kaj je dejanska knjižna slovenščina in kako mora izgledati pravi prevod, da se vse šika kot je treba) ob njih uživali v branju, se tako rekoč sprehajali po bradavičarskih hodnikih in se vživeli v junake in njihove dogodivščine.

Grb Bradavičarke

Bradavičarka

Torej gospod Gradišnik je napravil celo vrsto napak v stilističnem, jezikovnem, slogovnem, oblikoslovnem (in še kaj) pogledu, o čemur pričajo omenjene kolumne in e-knjiga – če bi jih hotela samo nanizati, mislim, da bi tale članek dosegel kar lepo število strani.

In da ne govorim, da v omenjemu delu celo govori o temu, da je poskušal strokovno prevesti Harryja Potterja And The Half-Blood Prince, vendar je bil prisiljen održati nekatere Kendine izume in da je pripravljen izdati kritičen in kvaliteten ponovni prevod omenjene knjige (že v naslovu ga je pobiksal, saj Polkrvni princ razkrije spol osebe, o kateri je govora, medtem ko Princ nečiste krvi ne razkrije spola in bralec težko ugotovi, da gre v resnici za Rawsa).

Harry Potter And The Half-Blood Prince

Robaus Raws

Pa še za povrh je zraven dodal še Beležkarstvo na višji stopnji – aha, mogoče pa je le slutil, da morda “bralčki” le ne bodo očarani nad njegovim delom in bodo želeli temeljito pregledati prevod in primerjati z izvirnikom ter dopisati napake in nove ideje (o, potem pa se ni zmotil), le na žalost je dodal premalo strani.

Po drugi strani je mogoče razumeti cinizem gospoda Gradišnika in njegove opazke, saj so ga napadli “bralčki” z rafalom očitkov in ostrih kritik glede prevoda Polkrvnega princa – toda, kot strokovnjak bi moral biti pošten do drugih in predvsem do sebe samega, in priznati svoje zmote ter popraviti storjeno škodo.

“Bralčki” Harryja Potterja pa si prizadevajo za kakovosten prevod sedme knjige, kar je zaznamovala kampanja in celo so ustanovili Odbor za to, vendarle pa žal ni to zaenkrat doseglo res vidnega uspeha, saj se mediji in javnost bolj ali manj zanima za nastali problem, ker naj bi bila to stvar le Epte in gospoda Gradišnika pa še Kende povrh, koga neki brigajo bralčki, ki si komajda napraskajo par fičnikov za nakup ali izposojo knjige – ne, važno je, da je čim več dobička in profita.

Harry Potter And The Deathly Hallows

Ker se vse bolj bliža datum izida sedme knjige v Veliki Britaniji pod naslovom Harry Potter And The Deathly Hallows, sem se odločila napisati tale članek – morda bo s tem pritegnil več pozornosti javnosti, saj moramo nekaj ukreniti, da bi dober prevajalec kvalitetno prevedel poslednjo knjigo iz Harry Potter serije in s tem tudi dostojno približal pisanje Joanne Kathleen Rowling slovenski bralski populaciji, seveda pod solidno založbo, ki se resnično spozna na izdajanje takih uspešnic – zlasti je to pomembno za tiste, ki ne obvladajo dovolj izvirnega jezika, da bi lahko brali izvirnik – torej v temu primeru angleščine.

Pa še to moram omeniti – menim (oziroma sem skoraj stoprocentno prepričana), da, če bi se gospod Gradišnik tako potrudil za Harryja Potterja tako kot za Gospodarja prstanov, bi nedvomno nastal veliko bolj kakovosten prevod, primeren verziji Kende in tudi bližji izvirniku izpod peresa Joanne Kathleen Rowling, o temu ne dvomim. Potem, pa sem prepričana, da bi tako prevod veliko boljši izpadel in bil bolj kvaliteten in primeren v strokovnem pogledu. Ne bi bilo blamaže s Pojasnjevalnikom in še totalno odvečnim Beležkarstvom, pa tudi gospod Gradišnik verjetno ne bi tako neomajno gnal svojo proti Kendi. Ker za Gospodarja prstanov, kot je že omenjeno, se je izjemno potrudil, celo je napisal leksikon in na koncu knjig pojasnilo oziroma spremno besedo – torej je že dokazal, da se je sposoben posvetiti prevodu in tudi ga spodobno prevesti – vendar na žalost pri Harryju Potterju do tega ni prišlo (iz katerih razlogov, se lahko le ugiba – morda pa iz podcenjevanja, ignorance, pohlepa in malomarnosti.

Torej, gospodu Gradišniku iz tega principa močno priporočam, da pusti Harryja Potterja popolnoma pri miru oziroma, da pošteno prizna svoje napake in zmoto pri Polkrvnemu princu in blatenju Kende.

Glede kampanje in Odbora pa je prenaglo in prehitro narediti zaključek, da je sedaj vsega konec in da ni več za upati na Kendino vrnitev – najprej po poročilu sodeč je videti, da so se res maksimalno potrudili za kampanjo kvalitetnega prevoda sedme knjige z naslovom Harry Potter And The Deathly Hallowsa (in morebiti še šeste, Harry Potter And The Half-Blood Prince), glede na dane okoliščine in metanja polen pod noge – še je vse v zraku – katera založba bo prevzela, kdaj bo prevedla in kateri prevajalec si bo zadal to častno nalogo – upam vsekakor, da se bo razpletlo ugodno za nas, ljubitelje Harryja Potterja. Torej ni še prepozno, upanje umre zadnje, kajne … sicer pa spoštujem gospoda Gradišnika kot pisatelja in prevajalca, pa vendar le moram povedati svoje mnenje o njegovem prevodu Harryja Potterja.

Opomba: HARRY POTTER, imena, osebe in ostali elementi so last družbe © Warner Bros. Entertainment Inc. in © JKR.

Posted on junij 16, 2007, in Aktualno, Filozoforance, Ljudske sfere, Šepetanja, Žurke. Bookmark the permalink. 48 Komentarjev.

  1. No, včeraj je Kenda izjavil tole, kar se mi je zdelo zanimivo (vsaj zame, ki sem razmišljala o študiju prevajalstva). Zdaj mi je pa jasno, od kod Gradišniku strokovna podlaga za izjemno perfektni prevajalski opus.🙄

    Kolikor vem na prevajalstvu svojim študentom zagotovijo, da jih ne bodo izučili za literarne prevajalce – gre za tolmače, kar je bolj tehnično početje, čeprav vsekakor vredno velikega spoštovanja. In, ja, glede na predavatelje, ki jih poznam s tega oddelka, je študij gotovo kvaliteten. O naši anglistiki pa slišim precej deljena mnenja in nekateri profesorji na njej gotovo niso vredni tega naslova – tudi to je razlog, da sam angleščine nisem študiral (prevajalskega oddelka pa takrat še ni bilo).

  2. 😉 In še nekaj zelo zanimivega glede prevajalstva na splošno – http://www.hpslo.com/?hpslo=intervjukenda#drugidel:

    26. Od: Eva

    SS sem prebrala v angleščini in zdaj še vaš prevod. Ocena obojega: Izjemno!

    Moja vprašanja pa so naslednja:

    – Ali ste vi kot še posebno pozoren bralec uganili, da je bil Dumbledore zaljubljen v Grindewalda?

    – Ste kdaj prebrali kakšno fanfiction zgodbo (na primer od tistih na Bradavičarskih pripovedkah)?

    – Ali lahko upamo, da boste kaj kmalu prevedli tudi knjižice o quidditchu in čarovniških živalih?

    – S katerih vse študijev se da priti do prevajalskega poklica, kako začeti? Ali je pri nas med prevajalci huda konkurenca za nove knjige?

    Ljuba Eva Hermiona!

    Prav veseli me, da si se oglasila! In res si prijazna!

    Na dve tvojih vprašanj sem sicer vsaj posredno že odgovoril: odgovor na prvo boš razbrala pri vprašanju 24, na tretje pri vprašanju 2. Glede drugega pa tudi nimam kaj dosti reči: ja, nekaj sem bral, a nagnenj, ki vodijo k pisanju fanfictiona, nisem nikoli prav dobro razumel. Gre za navdušenje nad možnostmi, ki jih nudi izmišljeni svet? Nad variacijami? Če bi sam že pisal, bi se sicer gotovo zgledoval po kakšnem vzorniku, a bi želel obenem napraviti nekaj ‘samo mojega’ … Ampak kaj govorim: saj niti nimam potrebe, da bi pisal, in takšna potreba je osnova, čeprav pri marsikaterem avtorju, tudi pri Rowlingovi, izhaja iz velike stiske.

    Prevajalski poklic pa je seveda druga zgodba. Če je huda konkurenca? O, saj veš, kako gre tista: manjše ko je korito, večje so … Pomisli samo, kaj sta meni pri Harryju poskušala narediti moj bivši založnik in ‘prevajalski kolega’ (če z zgodbo nisi seznanjena, je njen dovolj objektiven povzetek s stališča ljubiteljev na http://www.hpslo.com/?hpslo=knjiga6-zaplet). A naj te to ne odvrne, če bi se res rada poskusila: dobrih prevajalcev je zmeraj premalo. In kaj bi ti pomagalo začeti? Akademije za literarnega prevajalca ni, za to delo pa je nujno obvladati … precej stvari. Ciljni jezik – tega moraš res imeti v mezincu (pa ne mislim samo na nianse slovnice, bolj pomembno je, da ti je jezik sam po sebi tako blizu kot je recimo klavir navdušenemu pianistu). Jezik izvirnika – hudo se pozanimaj, kakšno je stanje na oddelku za tuji jezik, ki bi ga rada študirala; če bi jaz hodil na angleščino na Filozofski fakulteti, bi se mi prejkone uprla. Morda najboljši recept, da se naučiš jezika izvirnika, je še zmeraj tale: noro in brezupno se zaljubi v človeka, ki ga obvlada; priporočam na podlagi osebne izkušnje, pa tudi izkušnje množice drugih prevajalcev. Literarna izobrazba – če računaš nanjo (in kot literarni prevajalec pač moraš), potem ni druge, kot da vpišeš primerjalno književnost; brez nje boš zmeraj samo ljubitelj. Splošna razgledanost in poznavanje strokovne literature ali strokovnjakov, ki ti zapolnijo vrzeli v načitanosti – ne boš verjela, na kaj vse naletiš pri prevajanju. Bralci običajno to opazijo, šele ko s kakšno takšno malenkostjo kaj ni v redu, ampak brez res širokega znanja se boš mimogrede spotaknila ob povsem običajno napenjalno vrv, da o metafizičnem nihilizmu in diktamnusu ne izgubljava besed. Za vse do zdaj navedeno – beri. Čim več, a stvari, ki ti bodo v veselje. Tiste, ki ti niso v veselje, se nauči vzljubiti. Spoznaj kulturo, iz katere prevajaš – potuj, pogovarjaj se z ljudmi, čim bolj različnimi, večkrat po nekaj tednov živi na čim bolj različnih koncih te(h) dežel(e), izbori si kakšno štipendijo, študiraj tam. Najdi pravega urednika, pa potem še kakšnega, da ti bo pomagal – sama se boš težko naučila vsega. Najdi knjige, ki bi jih res rada prevajala – to so tiste, za katere boš znala povsem jasno povedati, zakaj bi jih rada prevajala, in boš za vsako znala izbrati glasbo, ki bo natanko opisala njeno bistvo, čeprav v bistvu ne bo imela z njo nobene zveze.

    In to je to. Bolj ali manj, no, mogoče sem kaj spustil, ampak prav dosti ne.

    Naj ti gre!

    Pa še enkrat hvala!

    Jakob

    ps. Na, sem se že spomnil še nečesa: teorijo prevajanja pusti na začetku ob strani; samo zmedla bi te. Ampak preden se lotiš česa posebnega – boš že vedela, ko bo prišlo mimo tebe – pa se le zakoplji vanjo!


  3. Nekaj specifičnega glede meni tako ljubega prevajalca, ki je skazil imenitno delo Harry Potter HBP izpod peresa genialne JKR. 😉 http://www.hpslo.com/?hpslo=intervjukenda#tretjidel:

    36. Od: Bridge

    Ste si katero Gradišnikovo kritiko vzeli k srcu in ste katerega izmed njegovih iznajb in novotarij neopazno želeli uvesti (oz. ste vsaj razmišljali) v prevod SS?

    Bridge, koliko so vredna mnenja mojega ‘kolega’, si lahko prebereš tudi že v kakšni magistrski nalogi, a če ti knjižnice Filozofske fakultete niso blizu: v kolumni Beležkarstvo za višjo stopnjo (http://www.hpslo.com/?hpslo=kolumna22) BRB čisto dovolj utemeljeno ugotavlja, da v ‘pojasnjevalniku’ od črke A do črke F ni niti enega gesla, ki ne bi bilo vsaj problematično, če že ni v njem kakšne v oči bijoče napake (od F naprej pa se ji ga zato sploh ni ljubilo pregledovati). Bi se ti na mojem mestu torej oziral/a na pojasnjevalnik in sorodne pisarije? Bi si ga ‘vzel/a k srcu’? Bi ga imenoval/a kritika? In na takšni slabotni osnovi temelječe ‘iznajdbe’ ter ‘novotarije’ – bi jih želel/a uporabiti, tudi če bi jih lahko?

  4. Meni je pa Gradnisnikov prevod zakon in boljsi od Kendinega, ki ima sicer svoje dobre tocke in ga tudi z veseljem prebiram. Izvirnik je pa itak najboljsi. Lp, Nejc Kikelj

  1. Pingback: Harry Potter in Svetinje smrti | had

  2. Pingback: Prevajalec Harryja Potterja odgovarja na vprašanja ljubiteljev « Blodnje/sanjarije/pisarije osebka Doktorja Živaga

%d bloggers like this: