Antibiotiki – prekletstvo ali zdravilo?


Velja tudi za nas odrasle. Vredno branja.

*Koliko antibiotikov je zaužil vaš otrok?*
*»Zelo sem se potrudila, da moj otrok ni zaužil antibiotikov vse do
sedemnajstega leta starosti.« Če vam to pove zdravnica in priznana
specialistka internistka, alergologinja in pulmologinja, kot je dr. Alenka
Kafol, se nehote zalotite pri preštevanju, koliko antibiotikov je že zaužil
vaš otrok. *

Ko je dr. Kafol to izjavila pred avditorijem v Celju, na enem od predavanj
o alergijah, ki smo jih pripravili v okviru projekta Skupaj za zdravje
človeka in narave, je publika obnemela.

Nato je vse završalo in vprašanja so kar deževala. »Zakaj pa ne?«, »Kaj je
narobe z antibiotiki?«, »Kako zmanjšati njuno uporabo?« Če bi bili
navzoči, bi najbrž tudi sami zastavili kako podobno vprašanje. Zato smo se
odločili, da v Vivi spregovorimo o temi, ki je še kako pomembna, če se
želite pripraviti na dolgo jesen, polno prehladnih obolenj.

*Kaj je narobe z antibiotiki?*
Z antibiotiki ni nič narobe. Lahko smo veseli, da obstajajo. Rešili so na
milijone življenj.

Težava je v nas. Ne zavedamo se, da je to naša zadnja linija obrambe, in
pogosto nespametno posegamo po antibiotikih tudi v situacijah, ki tega ne
zahtevajo. Antibiotiki so postali stalnica vsake bakterijske okužbe, tudi
takšnih, ki niso resne in bi jih bilo možno obvladati brez tako močnih
zdravil. Še bolj problematično je uživanje antibiotikov »za vsak primer«,
denimo pri virusnih okužbah, diagnostičnih posegih, sprejemu v bolnišnico
(da se otrok ne bo okužil od drugih)

Vsako zdravljenje z antibiotiki poveča verjetnost, da bo otrok na ta
antibiotik postal odporen in da naslednjič, ko ga bo zaužil, ta ne bo več
učinkoval. Odpornost na antibiotike se v svetu, v katerem živimo, strmo
povečuje. Zato kljub vsem dosežkom medicine zaskrbljujoče narašča število
smrtnih primerov zaradi bakterijskih okužb. Pogosto zamolčana in še kako
pekoča tema so tudi bolnišnične okužbe, odporne na antibiotike; te samo v
Sloveniji vsako leto vzamejo dvakrat več življenj, kot jih izgubimo na
slovenskih cestah.

Zavedati se moramo, da so antibiotiki naši jokerji: hraniti jih moramo za
situacije, ko ni druge rešitve. Če ste nespametno porabili vse jokerje, bo
v primeru, da vas doleti kaka nova bakterijska okužba, medicina brez
rešitve. Ker vaš otrok ne more odločati o uporabi svojih jokerjev, je
nadvse pomembno, da se odločate odgovorno in mu ohranite čim več odprtih
možnosti.

*Začarani krog*
Številni starši so povedali, da njihovi otroci v eni sezoni zaužijejo tudi
po štiri do pet kur antibiotikov.

Prehladi, bronhitisi, angine, ušesna vnetja se kar vrstijo in zdravniki
vsakič predpišejo antibiotike. »Ravno ga dobro pozdravimo, že naslednji
teden ‘stakne’ v vrtcu nov virus ali novo bakterijsko okužbo«. »Najprej je
imel angino, po dveh tednih vnetje ušesa. Ni bilo izbire -morali smo mu
dati antibiotike « Se prepoznate v teh stavkih?

Nihče ni vesel bolezni in vsakdo bi svojemu otroku rad pomagal, da čim prej
premaga bolezen. Težava je v tem, da imamo napačno predstavo o tem, kaj
pomeni premagati bolezen. Menimo, da bo otrok zdrav, če mu zbijemo povišano
telesno temperaturo in pobijemo trenutno prisotne bakterije. Toda ne
zavedamo se, da včasih prav s takšnim ravnanjem sami ustvarimo začarani
krog bolezni. Zato pojdimo po vrsti.

*Zakaj sploh nastajajo bolezni*
Nekatere otroške bolezni so naravna oblika krepitve odpornosti pri otroku.
Kot pravi Alfred Vogel v knjigi Ljudski zdravnik, je večina bolezni naraven
izziv, ki bo okrepil otrokovo zdravje, če bomo znali pravilno ravnati. Več
o tem preberite v navedku v okvirčku.

Ko nastopi bolezen in jo na hitro odpravimo z antibiotiki, se začarani krog
šele začne.

Antibiotiki, kot pove že beseda, pobijejo tudi vse probiotike. S tem povsem
spremenijo ravnovesje v črevesni flori. Tako uničimo koristne
mlečnokislinske bakterije, ki so same zmožne onesposobiti večino patogenih
bakterij. Njihovo mesto zavzamejo kvasovke, med katerimi je najbolj
problematična Candida Albicans, ki lahko v telesu ustvari pravo razdejanje.
Tako je vaš otrok po vsaki kuri antibiotikov še bolj ranljiv in dovzetnejši
za vsak virus ali bakterijo, kajti njegova odpornost je na slabšem, kot je
bila pred zaužitjem zdravil.

Po normalni poti -to bi pomenilo zares dobro polnovredno domačo hrano,
bogato z mlečnokislinskimi bakterijami -bi si otrokova črevesna flora
lahko opomogla v dveh do treh mesecih. Težava je v tem, da večina otrok
noče niti slišati za zares zdravo hrano brez sladkarij. Še večja težava je
v tem, da v teh dveh do treh mesecih vaš otrok »stakne« še pet novih
bolezni. Zato ne preseneča, da so težave z razbohoteno kandido prisotne
tudi pri otrocih, le da starši tega ne opazimo takoj; tako mine preveč
časa, preden se lotimo sanacije otrokovega zdravja.

*Probiotiki kot rešitev*
V razvitih državah -mednje Slovenija, vsaj po tem merilu, še ne sodi -je
priznanje pomena zdrave črevesne flore za zdravje spremenilo pristop k
zdravljenju marsikatere bolezni.
Pediatri se vse pogosteje bakterijskih okužb lotijo tako, da najprej
predpišejo močne probiotike in tako okrepijo lastno obrambo telesa. V
večini primerov to zadostuje. Raziskave so celo pokazale, da probiotiki pri
številnih bakterijskih okužbah delujejo celo učinkoviteje kot antibiotiki.
(Več o tem lahko preberite v knjigi 100 % zdravi, ki jo je v zbirki Žepnice
izdala Mladinska Knjiga).

Če to ne uspe, zelo zdravniki natančno ugotovijo, za katero bakterijo gre,
in šele takrat predpišejo antibiotik, ki bo deloval na identificirano
bakterijo in povzročil čim manj postranske škode. Hkrati s kuro
antibiotikov predpišejo še 4- do 6-tedensko kuro probiotikov, s čimer naj
bi olajšali obnovo črevesne flore in preprečili, da bi kvasovke dobile
preveč prostora.

*Naravne rešitve* * Pri večini prehladnih obolenj imajo naravna zdravila
številne
prednosti. Imunsko odpornost otrok lahko krepimo s superživili, kot so
kakovostni sokovi, alge, aloja vera, sok ječmenove trave, pivski kvas
Ta jih bodo oskrbela z dragocenimi vitamini in rudninami, ki jih
pogosto primanjkuje v njihovi prehrani. Naravni viri so neprimerljivo
boljši od sintetiziranih vitaminov in anorganskih rudnin v obliki
tabletk. * Ehinaceja ali ameriški slamnik je nadvse dragocena pomoč
za obdobje, ko je vaš otrok pod udarom viroz v vrtcu ali šoli.
Najmočnejši so pripravki na osnovi alkoholnega izvlečka cele rastline.
Seveda za otroke poiščite pripravke z odparjenim alkoholom. * Vnetja
mandljev ali angine lahko oskrbujete z grgranjem Molkosana
(koncentrirana fermentirana sirotka) ali s prevretki ingverja in
žajblja. * Pri težavah z bronhiji se odlično obnesejo naravna zdravila
z izvlečki bršljana, smrekovi vršički, ajbiš, propolis in vrsta
drugih zdravilnih rastlin. * Pri bolečinah v grlu zmešajte žlico medu in
pol žlice cimeta; otrok naj počasi liže zmes. Cimet ima močan
antiseptičen učinek. Druga možnost so pastile iz islandskega
lišaja. * Pri vnetju mehurja je sok brusnice (brez sladkorja) celo
učinkovitejši od antibiotikov. * Pri bolečinah v ušesih namesto
antibiotičnih kapljic najprej poskusite z eteričnim oljem čajevca. Ta
je močen anestetik in antiseptik, zato hitro omili bolečino in pomaga
premagati vnetje. V pokrovček kanite 2 kapljici olja, vanj namočite
palčko za ušesa in se rahlo dotaknite boleče notranjosti ušesa. To
ponavljajte od 3- do 5-krat na dan in nadaljujte še nekaj dni po tem,
ko otrok ne bo več čutil bolečine. Za ta namen uporabljajte le
dvakrat destilirano eterično olje.

Nekatera stanja, ki jih imenujemo bolezni, pa so le posledica kronične
dehidracije ali toksikacije otroškega telesa. Dandanes je večina otrok zelo
dehidriranih. Pijejo veliko obarvanih, sladkanih in celo poživilnih pijač z
močnim diuretičnim delovanjem. Pri tem uživajo rafinirano hrano, »padajo«
ravno na izdelke, v katerih je največ škodljivih E-jev in sladkorjev ter
jim že od majhnega primanjkuje pomembnih hranil, ki delujejo tudi na
krepitev imunskega sistema.
Vse skupaj pa je odlična podlaga za začarani krog bolezni.

A. Vogel: Pustite, naj izgori!

Otroške bolezni so v določeni meri koristne, saj v vročini, ki jih
spremlja, izgori marsikaj, kar bi sicer prej ali slej škodilo.
To pa ne pomeni, da bi morali otroške bolezni namerno izzvati. Že same po
sebi pridejo dovolj kmalu; čim večji in krepkejši je otrok, tem lažje jih
preboli. Če otroške bolezni pravilno obravnavamo in podpiramo naravno
odzivnost organizma, resnično pomenijo pravo čiščenje organizma. Z vročino
izgorijo skoraj vsi strupi, celo tisti, ki jih je otrok morda prinesel s
seboj iz embrionalnega življenja. Zdravniki, ki znajo dobro opazovati,
ugotavljajo, da ljudi, ki niso preboleli otroških bolezni, v poznejših
letih veliko pogosteje doletijo različne bolezni, celo rak. To govori v
prid čudežni zdravilni moči vročine. Večina otrok, ki umrejo zaradi otroške
bolezni, pravzaprav umre zaradi napačnega zdravljenja.
Najslabše pri tem je medikamentozno zaviranje normalnih bolezenskih
procesov, zlasti vročine in prišča (izpuščajev). Vročina je notranja
obramba organizma, pri kateri izgorijo vdirajoči in že prisotni strupi.
Prišč pomeni naravno odvajanje strupov skozi kožo oziroma pore, zato ga ne
smemo preprečevati – to bi lahko škodilo srcu, živčevju in dihalom ter
povzročilo veliko hujše zaplete. Zelo škodljivi so tudi kemoterapevtiki.

Prav gotovo je preprosto v vodi raztopiti nekaj tabletk; vročina mine in
bolezen je videti prav nedolžna (prešla je naglo in sploh ni dosegla
pravega vrhunca). Da so infekcijski strupi ostali v telesu in lahko vsak
trenutek povzročijo novo, hujšo bolezen (vnetje srčne mišice, sklepni
revmatizem), o tem večina niti ne razmišlja.
Pred vlomilci se ne ubranimo, če zapremo vrata in okna ter izklopimo
alarmno napravo.

»Če ima otrok visoko vročino, vendar ne moremo samo čakati, ne da bi kaj
ukrenili, saj nam lahko umre,« mi pogosto reče kaka bolniška ali otroška
sestra.
Seveda ne bomo stali križem rok, toda vročino lahko zaviramo ali pa ta
koristen notranji ogenj podpiramo. Če podpiramo delovanje vročine tako, da
vsi odvodi pravilno delujejo, v tej telesni peči vse gorljivo zgori in se
zelo hitro izloči. Telo ima spet svoj mir in je očiščeno.

Pomembna je skrb za to, da je črevo izpraznjeno. Prav tako moramo pri vsaki
nalezljivi bolezni skrbno opazovati delovanje ledvic. Podpremo ga lahko s
presličnim čajem ali s preparatom Nephrosolid. Vzdrževati je treba tudi
pravilno izločanje skozi kožo. Tu nam pomagajo Kneipp, Priessnitz in drugi
»vodni zdravniki«, kajti za spodbujanje kože so dovoljeni le povoji: topli
ali mrzli, odvisno od primera. Topli povoji ne morejo nikoli škodovati, pri
uporabi mrzlih pa moramo biti zelo previdni -vročično telo se ne ohladi
tako hitro; mrzli povoj praviloma zmanjša notranjo vročino, poveča pa
zunanjo.

Mnogi starši se pri majhnem otroku ustrašijo povišane telesne temperature,
ki še vedno hitro narašča. Vendar je to dobro in koristno, saj omogoči, da
vse škodljivo hitro izgori. Srce otroka je veliko krepkejše, kot mislimo. O
tem se lahko prepričamo že, če pomislimo na razmerje med težo srca in
telesa, ki je pri otroku veliko ugodnejše – v prid srca -kot pri odraslem
človeku.

Nikoli ne smemo pozabiti, da je nasprotovanje naravi škodljivo in da mora
vsak naš poseg podpirati naravne obrambne procese.
Otroci in odrasli so toliko bolj izpostavljeni nalezljivim boleznim,
kolikor slabše so hranjeni. Zlasti pomanjkanje vitaminov poveča dovzetnost
za nalezljive bolezni. Imunizacija otrok z zaščitnimi snovmi ni
priporočljiva, ker je takšna zaščita kratkotrajna in zavira naravno obrambo
organizma.

Zavedati se moramo, da so antibiotiki naši jokerji: hraniti jih moramo za
situacije, ko ni druge rešitve.

Otrok je po vsaki kuri antibiotikov še bolj ranljiv in dovzetnejši za vsak
virus ali bakterijo, kajti njegova odpornost je na slabšem, kot je bila
pred zaužitjem zdravil.
Raziskave so celo pokazale, da probiotiki pri številnih bakterijskih
okužbah delujejo celo učinkoviteje kot antibiotiki.

Vir: neznan pošiljatelj po e-mailu

Ples dobrega in zla


wolf_wallpaper_fire_and_ice_the_wolf_pack_wallpaper-normal

Stara legenda Cherokee indijancev uči, da se v vsaki človeški duši neprestano bojujeta dva volkova.

Prvi je hudoben. On uteleša jezo, zavidanje, pohlep, nasilje, samopomilovanje, krivdo, občutek manjvrednosti, laži, občutek večvrednosti, ponos in sebičnost.

Drugi je dober. On uteleša radost, mir, ljubezen, harmonijo, upanje, predanost, prijaznost, dobronamernost, empatijo, velikodušnost, pravičnost, sočutje in vero.

Ko je dedek svojemu vnuku povedal to zgodbo, je otrok postal zelo zamišljen in ga vprašal:

- In kateri zmaga?

Stari indijanec je odgovoril z nasmehom:

- Tisti, katerega hraniš.

(vir: neznani avtor)

Bo kar držalo, kajne? Ljudje smo si različni, a vendar tako podobni. Po karakterju, po videzu, po notranjosti … Hvala bogu, da obstaja raznolikost! Le kako bi izgledal svet, če bi si bili vsi podobni? Pusto, brezoblično. Kmalu bi se naveličali sami sebe. Če pa bi bili mi, ljudje, ustvarjeni kot bitja brez čustev, brez hrepenenj, brez želja, ki nas definirajo, bi bili tako rekoč roboti. Toda narava nas je ustvarila drugačne. Čeprav se razlikujemo po rasah, smo vsi pripadniki iste vrste. Kot pravi omenjena legenda, se v nas stalno bojujeta dobro in zlo. Tako kot v svetu. Ves čas poteka krog borbe med dobrim in zlim, kar ustvarja harmonijo. Odvisno od religije, kateri pripadaš, je gledanje na to različno. Če pa praviš, da si ateist, si vseeno v nekaj prepričan. Čemu na svetu obstaja trpljenje in zlo? Tega ne vemo zagotovo. Vendar pa vemo, da si marsikaj od tega povzročimo sami. Vojne, lakote, onesnaževanje okolja, vse to človek povzroča. Čemu? Ker je tako v njegovi naravi. V njegovi biti je to, da dela dobro ali slabo. Če dela dobro, dela dobro tudi sebi. In obratno. K sreči obstajajo tudi protiuteži omenjenim dogodkom: mir, obilje, ekologija … če ne bi obstajala dobrota v nas, bi svet zagrnila tema. Ljudje se sami odločamo, kako bomo ravnali in to je odvisno od našega trenutnega razpoloženja, izobrazbe, čuta za empatijo in privzgojenih ter pridobljenih vrednot. Če se odločimo, da bomo delali zlo … je tako v naši naravi? Smo po defaultu zli? Se človek rodi zloben? Mislim, da ne. Ni to prirojeno, ampak se razvije kasneje z odraščanjem otroka. Nekaj ga pokvari, mu izmaliči bistvo. Zlo uniči človeka. Le kaj so Američani povzročili, ko so vrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Veliko ljudi je umrlo, porušene so bile stavbe, okolje je bilo tako kontaminirano, da še zdaj ljudje obolevajo za rakom in Japonska je bila prisiljena priznati premirje. S tem se je končala druga svetovna vojna, ki se je v zgodovino zapisala kot najbolj krvava in nehumana doslej. Atomski bombi sta neprizanesljivo izbrisali v človeku zaupanje v svet, kajti uspelo mu je ustvariti orožje, ki je tako strašno, da je sposobno zabrisati z obličja nešteto ljudi in zraven še trajno poškodovati okolje. S tem ranimo naš planet. Sevanje neprizanesljivo uniči naravo in tudi človeka, ki bi se nahajal na tem območju. Resnično, nuklearno orožje je upravičeno tisto, ki se ga bojimo in se zavedamo, da smo proizvedli nekaj, kar je masovno uničenje. S tem spoznanjem moramo previdno ravnati. Kajti človeštvo je v svoji dolgi zgodovini prišlo do trenutka, ko mu grozi propad. Okolje se spreminja, počasi, a nespremenljivo, zaradi tople grede in onesnaževanja planeta se že čutijo posledice v neurjih, vse bolj toplejših poletjih in sušah, kar smo doživeli tudi letos. Hkrati pa ob jedrskih nesrečah, kot je bila v Fukušimi in še prej v Černobilu, se svetovna javnost zave nevarnosti, ki jo predstavlja jedrsko orožje. Človeku je bila dala moč in jo je izkoristil za to, da se je šel Boga. Ravno tako eksperimentiramo z medicinskimi poskusi v bioetično spornih situacijah, kot je kloniranje človeka, gensko spreminjanje organizmov (koruza, soja itd.) in manipuliranje z zarodnimi celicami. In atomska bomba. Človek je z razvojem znanosti in tehnologije dosegel marsikaj, a obenem ta dosežek prinaša srhljive posledice in veliko odgovornost. Zavedati se moramo, da živimo na samo enem planetu, Zemlji, ki nam omogoča življenje. Če ga bomo resnično do konca uničili, se bomo zapisali propadu. Kot so izginili dinozavri z obličja Zemlje, tako bo tudi človeška rasa izumrla. Če ne bomo postali pametnejši. In če ne bomo bolje ravnali s tem, kar nam je podarjeno, bomo našim zanamcem zapustili temačno prihodnost, polno vprašanj in negotovosti. Če bodo to sploh doživeli. Ravno zato je pomembno, da ohranimo v sebi dobroto in se borimo proti slabemu – ne le zato, ker je tako etično prav, pač pa tudi zato, ker nas to osmišlja – saj bomo le tako ohranili sebe.

Otroci


Če otroci doživljajo grajanje,
se naučijo obsojati.

Če otroci doživljajo sovražnost,
se naučijo nasilnosti.

Če otroci doživljajo strah,
se naučijo biti zaskrbljeni.

Če otroci doživljajo pomilovanje,
se naučijo smiliti sami sebi.

Če otroci doživljajo zasmehovanje,
postanejo zaprti vase.

Če otroci doživljajo ljubosumje,
se naučijo zavisti.

Če otroci doživljajo sramoto,
se naučijo prevzemati krivdo.

Če otroci doživljajo spodbudo,
se naučijo samozavesti.

Če otroci doživljajo strpnost,
se naučijo potrpežljivosti.

Če otroci doživljajo pohvalo,
se naučijo ceniti sebe in druge.

Če otroci doživljajo sprejemanje,
se naučijo ljubiti.

Če otroci doživljajo odobravanje,
se naučijo imeti radi sebe.

Če otroci doživljajo priznanje,
se naučijo zastavljati cilje.

Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi,
se naučijo velikodušnosti.

Če otroci doživljajo iskrenost,
se naučijo resnicoljubnosti.

Če otroci doživljajo poštenost,
se naučijo biti pravični.

Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost,
se naučijo spoštovanja.

Če se otroci počutijo varne,
se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.

Če otroci doživljajo prijateljsvo,
se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.

(Dorothy Law Nolte)

Otroci. Sama jih še nimam, a to še ne pomeni, da nimam pojma o njih. Res je, da sem dojenčka prvič pestovala šele nedavno in nimam kaj dosti izkušenj z majhnimi otroci, a se zavedam, da imamo prej ko slej skoraj vsi določeno predstavo, kako naj bi izgledala vzgoja otrok in kako bi ravnali s svojimi bodočimi otroci, če jih bomo imeli. Marsikdo si reče, da ne bo tako ravnal kot so njegovi starši ali ponavljal njihovih napak. Vendar, ko se otrok rodi, zraven (žal) ne dobimo navodil ali priročnika, ki bi dal karseda najboljše rezultate. Seveda obstaja malo morje raznoraznih priročnikov o vzgoji otrok in novopečeni starši se včasih težko znajdejo med njimi. Čeprav imajo najboljši namen, vseeno kdaj naredijo napako … pravijo: “Če prvi otrok preživi, bo z naslednjim lažje.” Res, s prvim je težko, potem se že privadiš. Sklepam. Otroci so dragocen dar, s katerim moramo previdno ravnati, seveda pa to ne pomeni permisivne vzgoje in jih imeti za male bogove. Vzgoja mora biti uravnotežena, demokratična in predvsem mora imeti jasne meje. Seveda v praksi lahko izgleda drugače. Danes so se časi spremenili. Kar je bilo nekoč sprejemljivo, danes ni več. Psihološko gledano so najnežnejša leta otroštva še kako pomembna za razvoj posameznika v zdravo osebnost in ravno iz otroštva prinesemo marsikater vedenjski vzorec, tudi nezaželen. Vzgoja otrok je kot vožnja na toboganu. Ni lahka in ni enostavna. Zato vsaka čast staršem in vzgojiteljem, ki se spopadajo s to plemenito, a nelahko nalogo.

Sen poletne noči


Torej poletje se je začelo v polnem zamahu. Najprej smo se dobesedno kuhali v pasji vročini. Sedaj nas je nebo (ali mati Narava) blagoslovilo z blagodejnim dežjem, ki je lepo ohladil ozračje in se lažje prenaša kaprice četrtega letnega časa, ki se imenuje poletje. Jaz spadam med tiste, ki vročine ne prenašajo najbolje in ki imajo raje zimo in sneg. Seveda je poleti lepo, ko se namakaš v morju (letos to žal ne pride v poštev), se sončiš (kar ni prav zdravo, saj porjavelost še ne pomeni zdravja, ampak obrambo kože proti ultravijoličnim žarkom, ki lahko povzročijo kožnega raka), uživaš v športnih aktivnostih zunaj (tek, kolesarjenje, hoja, hribolazenje, alpinizem), ali se preprosto hladiš doma in v klimatiziranih prostorih (čeprav klima načeloma ni ugodna za zdravje, sploh na busih LPPja šoferji še preradi navijejo močno klimo, da imaš, ko vstopiš v avtobus, občutek, kot da so te zaprli v hladilnico ali transportirali na Antartiko, brr). Ko opazuješ kresničke v topli poletni noči in čudovite zvedze, ki migotajo na nočnem nebu, se zaveš, da je poletje res tu. Sladoled se prileže. Poletje …

Hvala, J. K. Rowling!


Še zdaj se dobro spomnim tistega dneva, ko sem kot darilo za rojstni dan dobila prvo knjigo iz serije Harry Potter, Kamen modrosti. Naslovnica se mi je zdela malo čudno narisana, potem sem pa začela brati prvo poglavje in kmalu padla notri. Takoj sem si šla kupit še Dvorano skrivnosti in morala malo počakati, da izide Jetnik iz Azkabana. Iz Konzorcija sem zavila v kavarno in brala o morakvarjih. Nato je sledilo napeto odštevanje do izida naslednje knjige v angleščini, ki sem jo tudi kupila, to je bila The Goblet of Fire in seveda je bil kupljen tudi prevod. Ko je Joanne Kathleen Rowling (v okrajšavi JKR, kar bom nadalje uporabljala) na svoji spletni strani objavila naslov poslednje knjige, Harry Potter and the Deathly Hallows, sem nestrpno čakala na naslovnico in tudi sem bila tistega toplega julijskega večera, pravzaprav že noči, kajti angleška knjiga se je začela prodajati pri nas v Konzorciju že ob enih zjutraj, v lepo dolgi vrsti. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem se zavedela, da je to konec. Seveda pa čar Harryja Potterja ni minil, še zdaj vzamem v roko kako knjigo in prebiram, kaj se dogaja neločljivi trojici Harryju, Ronu in Hermioni. Hvala, JKR, da si mi polepšala otroštvo, dala neprecenljive bralne urice, ko sem uživala v obračanju sveže dišeših strani pravkar kupljene knjige tudi prebedujoč celo noč v branju napete zgodbe in s svojim mojstrskim stilom pisanja naredila Harryja Potterja za eno izmed mojih najljubših knjig. Kapo dol, JKR, res si lahko zgled kolegom in nadebudnim pisateljem!

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 331 other followers